S teranovih gričev v zavetje pokopaliških sveč

Besedilo: Uroš Brankovič
nedelja, 8. april 2007 / 06:00

Naključja in uživanje vsakega trenutka naredijo še tako običajen izlet za posebno doživetje. Prva "čarovnija" je bila že jesen, ki je na pragu zime ponujala skoraj spomladansko sonce. Nekega jutra sem zato majhen nahrbtnik napolnil z najnujnejšim, zadremal na vlaku bohinjske železnice in v Novi Gorici usmeril os kolesa proti Krasu.

Še prej je bilo treba izpolniti obljubo iz geografskih dni. Na postaji Most na Soči sem skočil z vlaka na kolo in mimo pastelno zelenega jezerca odbrzel proti Tolminu, pa še dva kilometra dlje do ene najlepših »razpok« v koži Primorske. Slikovita in divja Tolminska korita je skozi dolga tisočletja dolbla gorska reka Tolminka. Na odseku 200 metrov ji je to uspelo le do širine pet do deset metrov, in občutek ozke in navpične višine ti da močan občutek sreče; tudi Hudičev most 60 metrov nad Tolminko boljšega imena ne bi mogel dobiti.

Kjer se v Tolminko ob urejeni pešpoti izteče Zadlaščica, se začenja rezervat soške postrvi. Naravne ovire v koritih so onemogočile naselitev potočne postrvi po naravni poti, pa tudi vlaganja, zato se je na tem območju postrv ohranila v svoji prvotni obliki. Posebnost tukajšnje soške postrvi je velik marmorni vzorec, brez rdečih pik pri odraslih ribah in poseben, prvobiten dedni zapis. Da se ne bi spozabil nad naravo, je v ozkem delu korit Zadlaščice pazila čudna trikotna skala, zaradi oblike imenovana Medvedova glava. Pot gre naprej do Dantejeve jame, a sem se raje zapeljal do vasice Čadrg; domačnost verjetno ni naključna; že pred leti se je vas složno usmerila v predelavo ekološkega mleka v božanski sir in skuto. Hruške starih sort gredo v domače žganje. Na žalost sem moral nazaj. Čakal me je vlak proti Novi Gorici ...

Polno dozo mediteranske energije in navdušenje sem dobil šele, ko so me pozdravile prve, prijetno vsakdanje, vipavske vasice Bilje, Renče, Bukovica ... S svojimi vinogradi in sadovnjaki in nanizane ob lenem toku reke Vipave tu pa tam skrivajo drobne ostaline nekdanjih dni. Ob napisu Brivec nad staromodno delavnico v Biljah sem le nostalgično podrgnil svojo brado, »obdelano« z industrijsko britvico.

Nekako od vasi in gradu Branik so prevladali sadovnjaki in vinogradi rjavo ognjene barve, zaradi česar ta del Vipavske doline slovi kot »vrt Goriške«. Po »oštarijah« in edini še odprti osmici so točili najboljši teran, in sumil sem, da so mi že teden pred Martinom »podtaknili« letošnjo letino. Tudi starejši med mojimi novimi prijatelji niso pomnili kvalitete in vsebnosti alkohola do 13 odstotkov, ki ju je dala izjemno sončna jesen. Vse pogosteje sem kolo parkiral ob vogal lokalnih krčem, popoldanski dremež pa užival v vinogradih z drogovnjaki v obliki križev. Kot bi me vrgli na polje križanja upornih kmetov …

Med temi prijetnimi vinskimi trtami sem na zemljevidu odkril veliko modro liso. Jezero Vogršček je nastalo leta 1988 za namakanje Vipavske doline, ki je bila v povojnem času načrtovana kot »žitnica« Slovenije. Meri 80 hektarjev (npr. Bled 143 ha) z največjo globino okoli 30 metrov, in danes služi za namakanje sadovnjakov celotnega območja. Po besedah ribiške brošure je Vogršček znan po »zelo borbenih krapih«, pa tudi po smuču, ščuki, bassu in babuški. Nekaj velikih skal na bregu in okoliška zelena tišina mu daje pridih naravnosti, ki vabi. In res je jezero v dveh čolnih prešla skupina Italijanov ter se ugnezdila v gošči na drugi strani. Kmalu je po vodi odmevalo od smeha, petja in žvenketa kozarcev …

Na Kras sem vstopil z zahoda, v t.i. Visoki Kras, ki je med bolj gozdnatimi območji v Sloveniji; med rodovitnimi dolinami so grebeni, ki se niso vdali kar tako. Po joti v edini osmici sem preko grebena popularnega Trstelja (643 m) poln pozitivne volje prisopihal do Komna. Tu sta me končno prehitela trda noč in megla iz starih ameriških srhljivk, da sem se za prenočišče zatekel v kozjo stajo v Pliskovici. Nekdanjo kozjo stajo seveda, saj so jo pred tremi leti v tej idilični kraški vasici 400 let staro Slamčevo domačijo preuredili v super mladinski hotel. Spomeniško varstvo je pri teh delih seveda zahtevalo ohranitev prvobitnosti. Zato se ob razgibavanju v spalnici s pridihom kraške tradicionalne arhitekture nisem jezil, da sem se usekal v kot britev oster, tradicionalno neizglajen tram.

Hostel Pliskovica je danes izredno popularen med kolesarji po Krasu, ta večer pa ga je, kot vso vas, prevevala medla svetloba in tišina. Spokojnost me je odpočila, in kmalu sem bil skozi povsem temno in zamegljeno pokrajino na poti na večerjo. Pod kolesi in na obeh straneh ceste sem le čutil obrise cestišča in vinogradov. V gostilni v Dutovljah so odhajali razigrani Italijani, ki so menda do kraja pospravili hišne zaloge. Lokalni pubje so predlagali, da me na večerjo pelje kar natakarica, pa se je branila, češ »potem bo pa hotel še zajtrk«. Podobno je bilo pri bližnjem kmečkem turizmu, kjer sem za prelit kolesarski pot dobil »na hišo« kozarec domačega terana. V tretji restavraciji, že v Tomaju, sem le prišel do sklede njokov ter seveda terana. Potem so se dvignile meglice in ob moji vrnitvi je nad valovitimi vinogradi zasvetila kraška luna.

Naslednji dan se kar nisem mogel premakniti z območja med Pliskovico in Tomajem. Tu je bil Kosovelov duh v Tomaju, pa osamljena bela cerkvica v ognjeno rdečem vinogradu v Krepljah ter seveda omamen teran. V spokoju pred tomajsko cerkvico sem srečen strmel v pokrajino, se pogovarjal s stanovalci nekdanjega ženskega »kloštra« in se pri nadvse razumnem in živahnem fantiču podučil o dolbenju »čarovniških« buč.

Nič čudnega, da sem ob začetku popoldneva, prestrašen od pozne ure, le drvel skozi Sežano in mimo Lipice. Po vožnji po borovih brezpotjih sem se za hip postal le v turškem obrambnem stolpu v Lokvah, ki danes služi kot vojaški muzej. Premamili me niso niti bližina Divače, dom slavne igralke Ite Rine, ne Škocjanske jame. Čakal me je grad Socerb, in njegov najlepši sončni zahod, ki se razleze čez Tržaški zaliv. Ujel sem ga za pet minut …

S koncem Krasa in temo je šla energija in navdušenje nad iskanjem stranskih poti; spustil sem se kar po stari regionalni cesti, ki je bila skoraj zapuščena. Mislil sem le še na valove, ki bodo butali ob okna moje postelje v mladinskem hotelu v Piranu.

V obalnih vaseh ob Rižani sem se peljal mimo kamnitih hiš, kjer je z oken prijazno svetilo v trdo temo. Potem sem se želel izogniti prometu na glavni cesti ter se izgubil v prepletu poljskih poti in trstičja vasic v zaledju. Hočeš nočeš sem moral nazaj na glavno obalno cesto, kjer so me brezdušno preganjale drveče avtomobilske luči, da sem izmenično skakal za obcestno ograjo.

Rešila me je šele kolesarska steza Strunjan-Portorož, a ker tudi lepe stvari ne pridejo same, se je nenadoma pred menoj pokazal dolg svetel predor. Seveda! To je bil del nekdanje istrske železnice Trst-Poreč, »Parencane«, ki je bila s 123 kilometri menda celo najdaljša ozkotirna železnica v Evropi. Med Strunjanom in Portorožem je vodila skozi predor Lucan, ki mi je zdaj s svojo čarobno svetlobo dal novih moči. Kot bi mignil, sem bil skozi ter skozi opuščenem Portorožu pridrvel še v bolj opuščen Piran.

To je bil blažen občutek, saj je name čakala postelja z vonjem po morju in bučanjem valov. Ampak »jok brate«, hostel je bil temen, telefon pa javljal, da številka ne obstaja. Šele po celi večnosti mi je kapnilo, da sem sredi enega biserov Slovenije ujet v signal hrvaškega operaterja. Ves penast nad nesposobnostjo, izdajalstvom, … mojega operaterja, sem poskusil s +386… a prepozno. Sredi lepega, a pustega in vase zaprtega Pirana sem ostal na »cesti« pred nočjo, ki se je zdaj zdela neznansko dolga. Šel sem do obale, ampak ob bučanju valov me je samo zeblo.

Iz otožnosti so me zbudile misli na prvi november in fizično in dušno toplino, ki jo daje migljanje tisočerih svečk na pokopališču. Kot faraonska mumija sem se, zavit v brisačo za plažo, naslonil na pokopališki zid ter skozi zapirajoče oči gledal in poslušal. Gledal drobce svetlobe na nizkih in visokih, barvnih in prozornih, slokih in trebušastih ... svečah ob Dnevu vseh svetih. Poslušal korake pokopališkega delavca in njegovo izmenično odpiranje in zapiranje smetnjakov, ki jih je polnil z ovenelimi rožami. Nekje spodaj so ob klife v vznožju cerkve Sv. Jurija spet in spet udarjali valovi. Tisto noč sploh nisem spal, čeprav sem bil daleč od postelje. Kaj takega bi bilo škoda prespati.