Grad Neuhaus sredi obnove

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. avgust 2021 / 18:11

Tako Grad Neuhaus kot Pollakova kajža, v kateri je danes Tržiški muzej, sta od leta 1985 razglašena za kulturni spomenik. Oba objekta sta izjemno pomembna arhitekturna dediščina starega mestnega jedra Tržiča. Obnove starih stavb so vedno izziv, a v Tržiču so se pogumno lotili celovite energetske sanacije obeh.

Dvorec Neuhaus, ki mu domačini rečejo kar grad, je danes v občinski lasti. Kot je povedal tržiški župan Borut Sajovic, jim je stavbo uspelo za silo vzdrževati, v njej so dobila dom lokalna društva s področja kulture in športa. A je grad klical k prenovi.

Prvotni dvorec je stal malo višje in je prvič omenjen v drugi polovici 14. stoletja kot Neuhaus. Od svoje tašče ga je leta 1807 kupil grof Johann Josef Wenzel Radetzky von Radetz, avstrijski feldmaršal češkega rodu. Grad je leta 1811 pogorel v tržiškem požaru, grof Radetzky pa je nekoliko nižje postavil nov grad – in ta stoji še danes. Radetzky je v gradu živel le občasno, ker se je vojskoval po svetu. Znano pa je, da je imel rad Tržič in da je zanj veliko naredil. V gradu je živel približno do leta 1817, ko je bankrotiral. Lastniki so se potem dokaj hitro menjali, najstarejši še živeči Tržičani se kot lastnika gradu najbolj spomnijo veleindustrialca Andreja Gassnerja, fotografije pa ostajajo priče razkošnosti gradu vse do druge svetovne vojne. Po vojni sta bila v njem Dom iger in dela ter vzgojno-varstveni zavod, grajska stanovanja so postala socialna.

Na to novico smo težko čakali

Izvajalec del Kovinar Gradnje je začel sanacijo gradu Neuhaus in Zgornje oziroma Pollakove kajže (danes stavbe Tržiškega muzeja), ki se izvaja v okviru celovite energetske obnove objektov v lasti občin Tržič, Kamnik in Preddvor. Občina Tržič, ki je pri prijavi na razpis ministrstva za infrastrukturo prevzela vodilno vlogo, je bila s prijavo uspešna. Država in Evropski kohezijski sklad sta odobrila sofinanciranje, glavni cilj investicij, kot je pojasnil vodja tehničnega oddelka Lokalne energetske agencije Gorenjske Staš Kos, pa je izvedba ukrepov, ki bodo izboljšali energetsko učinkovitost stavb ter zmanjšali stroške in negativne vplive na okolje.

Če pogledamo samo tržiški del, je vrednost investicije na gradu in Pollakovi kajži ocenjena na skoraj 1,2 milijona evrov, od tega je odobrenih nekaj čez 426 tisoč evrov nepovratnih sredstev. »Preostalo bomo s soglasjem občinskih svetnikov prispevali iz občinskega proračuna. Sanacije smo si že dolgo želeli, to je zagotovo dobra novica, ki so jo težko čakali tudi občani,« je poudaril župan Sajovic. Dela bodo predvidoma zaključena do druge polovice leta 2022.

Grad bo še naprej živel

V sklopu energetske sanacije gradu bodo izolirali podstrešje in zamenjali strešno kritino, prenovili ogrevalni sistem, zamenjali in obnovili stavbno pohištvo, posodobili razsvetljavo in instalacije ter obnovili fasado. »Zadovoljen sem, da smo našli kompromis z zavodom za varstvo kulturne dediščine, s konservatorsko svetovalko Majo Avguštin. Na gradu je bilo tudi nekaj baznih postaj in antenskih stolpov, ki jih bomo prestavili na drugo lokacijo. Ob vsebinah v gradu po prenovi se bomo še pogovarjali, brez dvoma pa v njem ostanejo vsa društva. Delali bodo v boljših pogojih, v gradu zagotovo del prostorov dobijo tudi tržiški muzealci,« je dejal župan Sajovic.

»Temeljni konservatorski cilj prenove je povrnitev najstarejše znane zaokrožene podobe celotnega objekta. Grad je doživel tri faze obnove fasade. Vsaka je bila drugačna od starejše. Najstarejša faza je bila odkrita naknadno, ob odstranjevanju odstopajočih delov fasade. Restavratorji podjetja Gnom so na jugovzhodnem vogalu odkrili fragmente te najstarejše podobe, in sicer je bila fasada prvotno čisto gladka, na vogalih pa je imela šivane vogale, ki niso bili barvni, pač pa opredeljeni s poglobljenimi žlebiči. Na podlagi temeljitega pregleda smo se odločili, da bomo prezentirali najmlajšo fazo, ostali dve pa temeljito dokumentirali. Ker prenova ne obsega tudi notranjih prostorov, za zdaj še ne vemo, kaj skriva notranjost. Vsekakor pa se nadejamo tudi tam kar nekaj presenečenj,« je pojasnila Maja Avguštin in dodala, da mora ustrezna vsebina še najprej spoštovati varovane vrednote kulturnega spomenika. »Kar je lahko najprej prepreka, lahko v naslednji fazi pripelje do unikatnih in svojevrstnih rešitev, ki so lahko pomembna nadgradnja spomenika.« Avguštinova meni, da mora biti objekt takega merila na voljo čim širši javnosti, saj je eno izmed osnovnih poslanstev varstva nepremične kulturne dediščine prav njena popularizacija, ozaveščanje, ki pomembno prispeva k razumevanju narodove zgodovine in identitete. »Zelo pomembno pa je, da ne vidimo objektov kulturne dediščine samo skozi prizmo kvadrature, ki jo je treba zapolniti.«

V Pollakovi kajži bodo oživili sušilno ostrešje

Pollakova kajža je bila zgrajena po tržiškem požaru leta 1811. Prvi lastnik je bil usnjar Karel Pollak, za njim je njegov sin Gašper Pollak (1800–1880) v Kajži ustanovil barvarno in tovarno za izdelovanje bombažnega blaga. Bil je prvi od ljudstva izvoljen tržiški župan. Zadnja lastnica kajže Rudolfina Pollak jo je leta 1956 podarila Tržiškemu muzeju.

V Pollakovi kajži bodo v sklopu projekta energetske sanacije zamenjali in obnovili stavbno pohištvo, izolirali podstrešje, obnovili fasadni podstavek, posodobili razsvetljavo in instalacije ter rešili težavo zamakanja s sanacijo vodnih rak.

Tržiški muzej je bil uspešen na razpisu ministrstva za kulturo, kar jim bo omogočilo oživitev sušilnega ostrešja v Kajži. »Gre za stavbno dediščino, ki ji v Sloveniji ni para po velikosti in namenu. Včasih je bilo ostrešje namenjeno za sušenje modrotiskanega blaga,« je povedala Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja. Ko bodo vsa dela zaključena – oba projekta v Tržiškem muzeju potekata kot eno, a v zaporedju najprej z energetsko sanacijo – bo interpretacija sušilnega ostrešja postala javni del muzeja, v tem delu bo na ogled tudi čaroben depo, kot mu pravi Jana Babšek, v njem pa bodo odkrili skrivnosti babičine podstrehe.