Odvetnik

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

Bilo je takole!

Pri Slovenskem narodu sem se med drugim srečal s prav prijetnim možicem, ki sem ga poznal po literarnem udejstvovanju že prej. To je bil gospod Janez Mencinger, pisatelj, ki je bil od mene skoraj trinajst let starejši, najboljše pa je dal od sebe šele po srečanju z menoj. Pravzaprav sva v pisanju v nekem pogledu pozneje med seboj celo tekmovala, pri tem pa nisva bila prav nič ljubosumna drug na drugega.

Rodil se je na Brodu pri Bohinjski Bistrici, podobno kot jaz – v družini kot najstarejši otrok. Do petega razreda je živel tudi on v Alojzevišču, na Dunaju pa je najprej študiral jezikoslovje, pozneje pa je presedlal na pravo. Ko sva se srečala, je imel v Kranju že kar nekaj let, menda od leta 1871 naprej, svojo odvetniško pisarno. Ko sem mu med pogovorom mimogrede omenil, da se pri svojemu nadrejenemu počutim bolj tako-tako, mi je kar naravnost dejal:

»Pa pridi k meni v Kranj!«

»Kako to mislite?« Vse do konca njegovega življenja sem ga namreč tako spoštoval, da sem ga vikal.

»Kot sem rekel. Pravkar iščem primernega pripravnika.«

Ko sem kolebal, mi je še rekel:

»Kranj je prijetno mestece. No, gnezdece! Ravno toliko veliko, seveda z vsem svojim okolišem, da je dela več kot dovolj, in ravno toliko majhno, da svoj položaj lahko odlično obvladuješ. Pa še lepe frajle imamo tam …«

Še danes ne vem, ali so mi v glavi ostale tiste lepe frajle ali pa samo gospodova neskončna prijaznost. A na koncu se je zgodilo, da sem res odšel v Kranj. Iz Ljubljane v Kranj. Zavedal sem se, da sem s tem v nekem pogledu precej izgubil, ker Ljubljana je le Ljubljana, položaj v mestu pod gradom pa sem že v vseh pogledih obvladoval. Po drugi strani pa me je gospod Mencinger prepričal tudi z naslednjimi besedami:

»V Kranju boš imel več miru za pisanje. Dopoldne boš delal v pisarni, popoldne in zvečer pa bova oba tako vneto pisala povesti, da se bo kar kadilo!«

Naj k temu dodam še to, da je bil gospod Mencinger vedno hudomušne volje, nikoli mi ni rekel žal besede, plačan sem bil bolje kot v Ljubljani, možnosti za pisanje daljših besedil pa sem res imel pri njemu precej več.

Ko sem se že odločil, da se res preselim v Kranj – navsezadnje je gorenjska železnica delovala brezhibno in je bila torej povezava z Ljubljano odlično – me je zaskrbelo glede stanovanja. Pa mi je gospod Janez povedal:

»O tebi vem več, kot si ti misliš. Tudi do tvoje Emilije, plave potočnice, sem se dokopal preko tvojega pisanja z lahkoto. Verjetno tudi veš, da je tvoj nesojeni tast Fidelis Terpinc pred dvema letoma, leta 1875, za vedno zapustil ta svet. In glej, čudo! Prav pri Terpinčevi sorodnici v Kranju je prosta lepa samska sobica. Tako se boš tam lahko veliko pogovoril z njo o – tvoji mili potočnici!«

To je sodu dokončno izbilo dno. In tako sem se res 16. januarja leta 1877 znašel v Kranju, na stanovanju pri Terpinčevi sorodnici in v službi pri gospodu Mencingerju. Za menoj sta bila tudi dva pomembna odvetniška izpita oziroma rigoroza. Prvega sem opravil petega februarja, drugega pa petega julija leta 1876. Kar pa zadeva Emilijo, mojo plavo potočnico, je tedaj še živela, a bila je gospa Baugartnerjeva s tremi hčerami, tako da nisem nameraval stopiti z njo v stik. Po drugi strani pa me je vendarle silno zanimalo, ali je tedaj, ko sem vasoval pri njej, tudi ona tako trpela zaradi mene kot jaz. Nasploh sem nameraval z gospodinjo najprej vzpostaviti zaupnost, potem pa iz nje izvleči kako zanimivo podrobnost – pa četudi bi bila še tako brez haska za tedanji položaj.

V Kranju sem se, rečeno na kratko, počutil izvrstno. Po eni strani zaradi dobrosrčnega gospoda Mencingerja, po drugi pa zaradi prijetnega meščanskega okolja, kjer smo se vsi poznali, se veliko pogovarjali in se nasploh radi družili. Ljubljana je bila nekoliko lažno vzvišena, Kranj pa sem občutil kot prijazno gnezdece ob veliki reki Savi. Moram priznati, da sem se prav zaradi milega Mencingerjevega značaja in Kranjčanov  – še posebej pa Kranjčank – v tem mestu precej umiril, se ugladil in v ljubezenskem pogledu – razbohotil!

Glede slednjega nisem bil prav vse kriv sam, temveč v resnici veliko bolj ženske same. Ko sem prišel v Kranj, so začele tako brenčati okoli mene kot pred panjem čebelice. Večkrat sem si rekel:

»Po eni strani so pridne kot Janševe kranjske sivke, po drugi strani pa tako živahne, da niti zvečer ne priletijo v domači panj.« (Se nadaljuje)