Za najlepšo šteje Evo

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. november 2015 / 14:55

V mislih imamo seveda čoln oziroma »ladjo«, kot čolne, ki nastanejo v njegovi delavnici, naslavlja mojster Janez Marijan Polak, letošnji prejemnik priznanja za najstarejšega obrtnika v Sloveniji. Kljub častitljivim letom, nabralo se jih je že 78, se izdelavi tradicionalnih lesenih čolnov ne misli odpovedati še najmanj deset let.

»Delo je vitalnost, je pisalo v neki stari nemški delavski knjižici, in tega se držim,« pravi Janez Marijan Polak, ki še vedno vsako zimo v svoji delavnici vzame v roke sto let staro orodje in se z vso natančnostjo mojstrskega rokodelca posveti izdelavi čolnov. Prav delo je tisto, ki ga ohranja čilega, poudarja. »Najbolj utrujen sem zjutraj, po peti uri popoldne pa sem na višku energije in potem delam pozno v noč, do polnoči ali pa tudi do zjutraj, če je treba,« se spomni na pletnjo v pomanjšanem merilu, ki sta jo s prijateljem v eni noči izdelala za celovški Minimundus. Čolne v svoji delavnici na Bledu izdeluje samo pozimi, saj je ta čas še vedno v »poletni rezidenci«, kot imenuje prostore pod sodniškim stolpom v Zaki, kjer svoje čolne oddaja turistom.

Družinsko tradicijo izdelovanja lesenih čolnov je pred skoraj devetdesetimi leti začel njegov oče, ki je prvo večje naročilo dobil leta 1935, ko je izdelal dvajset čolnov za na Plitvička jezera. »Delavnico je imel v družinski hiši in sem se mu ves čas motal pod nogami. Da bi imel mir, mi je dal lesen stol iz smrekovega lesa, v katerega sem zabijal žeblje. No, kmalu sem mu potem začel pomagati pri zabijanju žebljev v čolne,« se svojih rokodelskih začetkov spominja Janez Marijan Polak. Okrog tisoč žebljev je potrebnih za vsak čoln. »Po vsakem zamahnem dvajsetkrat, potem pa si lahko zamislite, koliko zamahov je to,« razloži in doda, da je to izredno precizno delo. »To so bakreni žeblji, in če le malo postrani udariš, se skrivijo in deska, ki je na zgornjem robu debela le dva milimetra, lahko poči.« Izdelavo čolna začne na kolenih, saj se najprej loti oblanja s sto let starim obličem. »Prva deska je najbolj občutljiva in s strojem bi bilo hitro lahko preveč. Zato je vsaka ladja unikat, niti dve nista enaki, tako kot se podpišem ne dvakrat enako.« Končni izdelek je po njegovih besedah tako odvisen ne samo od lesa, ampak tudi od njegove volje in »lune«. Najbolj je ponosen na čoln, ki so ga poimenovali Eva, po gostji iz Grand Hotela Toplice, ki je kar štirideset let zvesto obiskovala Bled. »Eva je moja najlepša ladja. Poglejte samo, kako leži na vodi,« občudujoče zre v fotografijo v roki. »Dušo ima, pa po Istri diši. Ko sem jo izdeloval, sem zraven pil istrsko malvazijo,« se iskrivo posmeji.

Že dolgo nazaj je nehal šteti »ladje«, ki so prišle iz njegove delavnice, a po Blejskem jezeru jih še danes pluje okrog sedemdeset. Zato pa ima toliko bolj natančno preštete pletnje. Štirideset jih je, toliko kot let, ko jih je izdeloval. Lahko se tudi pohvali, da je posebej za Kardelja izdelal motorni čoln iz mahagonija, Titu pa je za rojstni dan podaril lesena vesla. »Titu pa smo po vojni posodili tudi našo družinsko 'ladjo', ko je prišel na Bled, da se je popeljal po jezeru,« povsem samoumevno nadaljuje pripoved, ko mu spomini zatavajo v čas, ko se je vsa njegova družina z družinskimi prijatelji vred prevažala po jezeru z nekoliko daljšim čolnom, ki je imel tudi jadra. In se potem kar nekoliko razjezi: »Leseni čolni dajejo pečat Bledu, to je naša kulturna dediščina. Samo to sodi na jezero, ne pa plastika, s katero onesnažujejo okolje.« V mislih ima seveda plastične supe, ki so jih v zadnjem času množično izposojali na jezeru. »Na tako majhnem jezeru tega ne bi smeli dopustiti.« Potem se skozi velike steklene stene v svoji izposojevalnici ozre po jezeru in z mehkobo v glasu povabi na vožnjo: »Zdaj je najlepše, ko je tak mir na jezeru, poleti pa samo čakaš, da boš koga z veslom udaril po glavi.«

Polaka je zdaj še mogoče vsak dan najti v njegovi izposojevalnici čolnov ob Blejskem jezeru, februarja pa se bo za nekaj časa »preselil« v svojo delavnico. Tudi letos je že dobil tri naročila za čolne, v izdelavo vsakega vloži okrog dvesto ur dela. »Ko se dela, se dela, takrat ni nič mečkanja,« se že vnaprej veseli ponovnega stika z lesom in prizna, da v izposojevalnici bolj trpi kot doma v delavnici. »Tukaj moram biti kar malce psiholog. Vsakega človeka moram najprej oceniti, preden ga spustim v čoln, da se ne zvrne v vodo.«

O svojih naslednikih, ki bi nadaljevali tradicijo izdelave lesenih čolnov na Bledu, ne razmišlja. »Vsaj 12 let bom še sam delal,« prepričano zatrdi in pojasni, zakaj ravno 12 let. »Obljubljali so namreč, da tistim obrtnikom, ki bodo delali še po devetdesetem letu, ne bo treba plačevati davkov. No, to bi rad dočakal,« hudomušno pribije Polak.