Zaključila je uspešno kariero

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / ponedeljek, 30. november 2015 / 14:24

Paraolimpijka iz Praprotnega v Selški dolini Mateja Pintar je na konferenci Sporto v Portorožu minuli teden naznanila, da končuje svojo športno pot, na kateri je doživljala številne uspehe, vrhunca pa sta bili zlata olimpijska medalja v namiznem tenisu v Atenah in bronasta v Pekingu.

Praprotno – Več kot desetletje je Mateja Pintar preživljala na treningih in tekmovanjih v namiznem tenisu, po olimpijskih igrah v Londonu pred tremi leti pa se športu ni več veliko posvečala. Že pred časom je začela razmišljati o koncu kariere, svojo odločitev pa je uradno sporočila prejšnji teden na konferenci Sporto v Portorožu.

Gotovo se je bilo težko odločiti, da prenehate tekmovalno kariero, čeprav na tekmovanjih že nekaj časa ne sodelujete več?

»Namiznega tenisa nisem igrala, odkar sem bila na olimpijskih igrah v Londonu, in mislim, da ga nekaj časa tudi še ne bom. Sem pač takšna, da ko se nečesa lotim, želim to početi res z vsem srcem in se temu popolnoma posvečati. Tudi pri namiznem tenisu je bilo tako in za zdaj si še ne predstavljam, da bi ga igrala kar tako, za zabavo. Vzrok, da zadnja tri leta nisem več trenirala, je bila poškodba, pa tudi finančna situacija v športu invalidov, ki bi nam omogočala treniranje in nastopanje, še daleč ni taka, kot bi želeli. Poleg tega je poškodovana tudi moja dolgoletna soigralka Andreja Dolinar in praktično ni več slovenske ženske reprezentance. Tako se mi je zdel sedaj pravi trenutek, da zaključim svojo športno zgodbo in poiščem nove izzive, ki se jim bom lahko posvetila z vso energijo.«

V enajstih letih vrhunske kariere ste dosegli kar nekaj odličnih rezultatov. Gotovo ste najbolj ponosni na olimpijski medalji?

»Zagotovo sta olimpijski medalji, tako zlata v Atenah kot bronasta v Pekingu, zame najpomembnejša dosežka v življenju. Rada se spominjam tudi naslova evropskih prvakinj, ko sva z Andrejo zmagali pred domačimi navijači v Kranjski Gori, kar je bilo res nekaj posebnega. Veliko mi pomeni tudi nagrada za najboljšo evropsko igralko na vozičku pa tudi številna druga priznanja.«

Boste pogrešali tekmovanja?

»Ker že tri leta ne nastopam več, se mi zdi, da sedaj posebnega šoka ne bo. Veliko teže je bilo na začetku, ko sem treninge in tekme res pogrešala. Bolj kot namizni tenis pogrešam potovanja in prijatelje, ki sem jih spoznala v tem času.«

Vam je bilo kdaj žal, da ste izbrali vrhunski šport?

»Nikoli, s športom sem preživela enajst lepih let, nabrala sem si veliko izkušenj in uresničila otroške sanje. Zato mi za nič ni žal, leta s športom so bila super. Kljub vsemu pa lahko rečem, da mi tudi sedaj, ko se je to zaključilo, ni žal.«

Gotovo ste si že zastavili nove cilje?

»Trenutno je moj prvi cilj, da dokončam magistrsko nalogo iz prevajalstva na Filozofski fakulteti, kar sem zadnja leta zaradi športa in nato zdravljena poškodbe nekoliko opustila. Delam kot prevajalka, sodelujem pa tudi v nekaterih drugih projektih in časa je do sedaj kar malce zmanjkovalo. Gotovo pa bo prišel tudi čas za družino in otroke.«

Ker ste od malega športnica, na šport ne boste čisto pozabili?

»Seveda ne, lani sem si priskrbela ročno kolo. Vendar je to zgolj za rekreacijo in da sem na zraku. Včasih se mi pridružijo tudi oče ali mami in fant.«

Od študijskih let naprej živite v Ljubljani. Se pogosto vračate domov?

»Ravno pogosto ne, navadno pridem konec tedna ali ob različnih posebnih priložnostih. Za dlje pa bolj poredko, saj imam večino časa precej natrpan urnik.«