Ko gre za zlorabo, nikoli ne potrpimo!

Besedilo: Suzana P. Kovačič
ponedeljek, 1. januar 2007 / 05:00

"Na primer moški pije in ženske kar trpijo. To ne gre," pravi terapevt Drago Jerebic iz Zakonskega in družinskega inštituta Krog.

Zakonski in družinski inštitut Krog je ustanovila Janja Frelih Gorjanc v Kranju pred dobrim letom dni. V njem dela sedem terapevtov, ki so strokovno povezani s Frančiškanskim družinskim inštitutom v Ljubljani, pravno formalno pa delujejo samostojno. "Ogromno ljudi je prihajalo na delavnice in terapije v Ljubljano, zato sta ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter mestna občina Kranj podprla ustanovitev inštituta v Kranju," je povedal strokovni vodja in terapevt Drago Jerebic. Inštitut ima prostore na Tomšičevi ulici v starem delu Kranja. Zaradi finančne pomoči občine so skupine za starše, za zakonce, za žrtve nasilja in nasilne moške brezplačne, pri individualnih terapijah pa imajo občani Kranja 20-odstotni popust. Zanimanje je precejšnje, zato je treba občasno tudi kakšen teden počakati. "K nam pridejo ljudje različnih slojev, poklicev, prepričanj in starosti," je povedal Jerebic, s katerim sva se pogovarjala o naravi njihovega dela in tegobah današnjih dni.

Živimo v razmeroma majhni skupnosti, kjer se med seboj dokaj dobro poznamo in težje govorimo naglas o svojih težavah. Kakšne so vaše izkušnje?

"Za ženske že stereotipno velja, da lažje govorite o čutenjih kot pa moški, čeprav se tudi ti stereotipi spreminjajo. Še vedno pa je več žensk, ki pokličejo k nam. Moški se pogosto odzovejo na način: "Ne razumem sicer dobro, kaj se z mojo ženo dogaja in kaj komplicira, ampak če bo njej zaradi tega lažje, bom šel z njo na terapijo." Ali pa pridejo, če jim ženske zagrozijo z ločitvijo. Poleg tega jim pri nas zagotavljamo anonimnost in diskretnost."

S katerimi težavami se najpogosteje obrnejo na vas?

"Največ jih pride zaradi zakonskih težav, kot so nasilje, alkoholizem, varanje, čustvena hladnost. Na nas se obrnejo zaradi težav z otroki, na primer otrok je negotov, agresiven v šoli, otrok se drogira ali ima samomorilne misli. Ljudje pridejo tudi zaradi motenj hranjenja in depresije. Velikokrat nudimo pomoč v kombinaciji z drugimi strokovnimi službami, denimo za zdravljenje motenj hranjenja, alkoholizma, depresije. Delamo predvsem na spreminjanju čustvenih vzorcev v odnosih, ker vemo, da ima veliko bolezni izvor v nezadovoljivih medsebojnih odnosih. Recimo depresija: psihiater poskrbi za kemično ravnovesje v telesu, pri nas pa pogledamo od kod ta bolezen izvira, ker gre pri tem pogosto za neizraženo jezo. Nasilnež jezo izrazi navzven, depresivna oseba pa navznoter."

Kdaj v terapije vključujete otroke?

"Otroke vključujemo na terapije po potrebi oziroma na začetku. Bistveno je, da sta prisotna starša in da poskušamo ugotoviti, zakaj ne moreta vzpostaviti toliko čustvene varnosti v družini, da otrok na primer ne bi segel po drogi. Zakaj oče zvečer otroka, starega 15 let, ne gre iskat, če ga ni doma ob dogovorjeni uri? Včasih očetje kar nemo opazujejo in menijo, da je vzgoja še vedno le v domeni žensk."

Potem je še zakoreninjeno to prepričanje?

"Imamo veliko predavanj in vedno se izkaže, da v vsaj dveh tretjinah vzgojo otrok prevzemajo ženske. Celo v tej meri, da ženske zagovarjajo moške: Moj mož je sedaj z otroki, da sem jaz lahko prišla sem; v smislu, ne kritizirajte jih!"

Ste zavezani k molčečnosti, ko ugotovite, da eden od staršev zlorablja svojega otroka?

"Držimo se Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu in smo dolžni prijaviti vsako spolno zlorabo. Če recimo pride mama s hčerko in ugotovimo zlorabo s strani tretjega človeka, poskušamo najprej mamo pripraviti do tega, da prijavi storilca. Če ne ukrepa v določenem času, potem to storimo mi. Težko se je soočiti, da partner zlorablja hčerko. S tem bi mama postavila na kocko tudi svoj zakon!? Ampak če je mama in resnično hoče zaščititi otroka, bo to storila!"

Kaj pa na delavnicah, kjer morajo ljudje razkriti svoje probleme v skupini?

"Ko imamo Šolo za starše, so odrasli precej komunikativni. Pri zakonskih delavnicah pa ljudem ni treba javno govoriti znotraj skupine. Na določena vprašanja zakonca odgovorita le drug drugemu. Eno minutko, brez komentiranja, samo poslušata se. Gre za en varen prostor, v smislu "takrat mu lahko vse povem, takrat se ne more razburjati, ne more iti stran". Nekateri zakonci pravijo, da nočejo predavanj v domačem kraju, ker so preblizu doma. Zdaj, ko imajo recimo eno uro vožnje do doma, lahko veliko stvari predebatirajo v avtu."

Kakšen je odziv na delavnicah?

"Pri zakoncih jih pride od 20 do 50 na ve-čer, medtem ko jih Šolo za starše obišče med 20 in 30 na večer. Na nobenih terapijah ali delavnicah pa ne delamo na občutju krivde. Nikoli ne rečemo, "ti si kriv, ker se tvoja žena tako počuti, ali starši, vi ste krivi, da je vaš otrok tak", ampak, "si edini, ki lahko svojo ženo osrečiš. Starši, ste edini, ki lahko preprečite, da bi vaš otrok segel po drogi." Krivda nas namreč vedno zablokira!"

Kako merite rezultate svojega dela?

"En kazalec je, če ljudje redno hodijo na predavanja ali delavnice. Drug kazalec je, če se zakonca ne ločita, čeprav sta bila še pred začetkom terapije tik pred ločitvijo. Tretji kazalec je, če otrok, ki je na drogah, po dveh mesecih ne jemlje več droge. Je pa v socialni stroki zagotovo težje meriti učinke dela. Niti ni vse odvisno od socialnega delavca, terapevta, ampak tudi od staršev ali zakoncev, da se odločijo za spremembo ali pa tudi ne."

Skupno družinsko in zakonsko življenje je danes na preizkušnji. Veliko parov se loči. Starejši ljudje pravijo, da mladi danes ne znajo več potrpeti, mlajši odgovarjajo, zakaj bi pa morali potrpeti. Kaj pravite na to?

"Glejte, zelo pomembno je vedeti, pri čem potrpimo. Gotovo je treba malo potrpeti pri stvareh, ki se jih ne da spremeniti. Recimo v primeru, da ima kdo od zakoncev malce slabši dan in ni najboljše volje, saj vendar nismo "supermani in super ženske". Zdi se, da je to problem starejših zakoncev, da preveč potrpijo, čeprav sčasoma tudi mlajši zakonci zapadejo v iste vzorce. Na primer moški pije in ženske kar trpijo. To ne gre. Ali pa drug primer: recimo, da imata zakonca tri otroke. Težko bo žena po cele dneve v službi in še hkrati mama in gospodinja in super žena. Hkrati pa čuti, da ostaja mož vse dlje v službi, ker je tam vse bolj urejeno, ni otrok, ki skačejo, ni žene, ki sitnari ... Nasvet starejših bi bil "ja, potrpi". To so zelo kompleksne zadeve in zagotovo tej ženski ni treba potrpeti za vsako ceno, ampak se mora o tem pogovoriti z možem. So ženske, ki rečejo, ko me bo enkrat udaril, bo šel. So pa ženske, ki jo je že desetkrat udaril, pa še vedno misli, da je ne bo več. Ko gre za zlorabo, nikoli ne potrpimo! Ne govorim o takojšnji ločitvi, vendar če se človek ni pripravljen spremeniti, ni drugega izhoda. Saj to niti ni prava zakonska zveza, ampak zlorabljajoča zveza."

Ali je družina danes še vrednota?

"Mislim, da je vse bolj, saj raziskave kažejo, da Slovenci zelo cenimo družino. Imamo pa en velik strah pred bližino, pred zavezanostjo v intimnih odnosih. Včasih v intimnih odnosih ni bilo treba kaj dosti govoriti o čus-tvih, danes pa smo v tem zelo zahtevni. Zato je tudi toliko ločitev in ne zaradi tega, ker bi bili bolj problematični, kot smo bili nekdaj. Največ ranjenosti je na področju intimnih odnosov in danes je na policah kup knjig na temo strah pred intimnostjo. Ljudje so v precepu: po eni strani se ne bi poročili, po drugi strani pa zelo hrepenijo po družini."

Vas vaši pacienti pozdravijo na cesti?

"Nekateri te povabijo tudi na kavo, ampak terapevt nekaj let ne sme imeti socialnih stikov z njimi. Odzdravim in grem naprej! To je zaradi čustvene varnosti terapevtskega procesa, z izjemo zlorab, ki pa smo jih dolžni prijaviti."