Gôri, gôri, máslenica!!!
Ne gre za dalmatinsko Maslenico, ampak za rusko, za ljudsko praznovanje, ne za karneval, za rusko slovo od zime, ki izvira še iz poganskih časov. Iz čaščenja Velesa, boga podzemlja pa tudi boga plodnosti in živine, ko naj bi se zima umaknila pomladi. S krščanstvom se je praznik spremenil, njegov glavni pomen je postalo odpuščanje. Máslenica kot veselo, dolgo ljudsko praznovanje pred začetkom strogega predvelikonočnega posta je trajala ves teden in na podeželju po točno določenih pravilih. V starih zapisih jo najdemo že v 16. stoletju. Po letu 1917 so jo začeli preganjati, a so jo turistično začeli obujati 2002 in je zdaj izvesek za množični turizem, za atrakcijo, polno dogajanj, folklornih plesov, petja in ljudske glasbe ter raznovrstnih običajev in pojedin na moskovskem Rdečem trgu in v drugih večjih mestih. O tem, kakšna so bila pristna vaška praznovanja, nam pričajo podobe slikarja ... Prvi dan máslenice, ponedeljek, je bil dan za sprejem. Narejena je bila slamnata lutka, Máslenica, poosebljena in zlobna zima. Poročena žena, ki je sicer bivala v moževi hiši, se je morala ta dan vrniti domov. Zvečer so prišli namreč na obisk moževi starši in vse je moralo biti tiptop. Miza se je morala šibiti pod blini, majhnimi kvašenimi palačinkami, ki so simbol sonca. Torek je bil dan za igre. Fantje so se ozirali za nevestami, dekleta za ženini. V navalu je bilo treba zavzeti snežni grad kot prispodobo za zadnje prebivališče zime. Ljudje so se postavljali z bogato izvezenimi kožuhi in ženske s pokrivali, izvezenimi z biserčki. Sreda je bila dan za sladkosnedneže. Matere žená so zete vabile na bline. Četrtku bi lahko rekli praznik na ulici. Petje, plesi, igre, boji s pestmi, brcanje cunjaste žoge, v katerem je tekmovalo dvoje moštev, sankanje, napili so tudi kakšnega medveda na verigi ... V petek so zeti vabili na bline in čaj svoje tašče.
Na sobotni dan je morala žena obdarovati moževe sestre. Ko je napočila nedelja, so ljudje prosili odpuščanja za žalitve ali krivice, ki so jih prizadejali bodisi sorodstvu bodisi prijateljem. Na robu vasi pa je v velikem kresu zgorela Máslenica. Ponekod so jo tudi utopili. In začel se je 48-dnevni post ... Priprava blinov ni zapletena, receptov zanje pa je dosti. Tudi priloge so različne.
Blini
Za 4 osebe potrebujemo: 50 g ajdove moke, 170 g bele moke, 120 ml mleka, 1 žlico sladkorja, 20 g kvasa, 3 jajca, 1 rumenjak, sol, maščobo, pol čebule po želji.
Moko presejemo v skledo. Mleko in sladkor segrejemo, da se sladkor stopi, dodamo kvas. Kvasec damo k testu z jajci in rumenjakom. Testo mora biti gladko, počivati mora 45-50 minut. Na maslu spečemo 12 blinov. Po želji na vilice nataknemo pol čebule in podrgnemo dno in rob ponvice, preden spečemo blin. Brž ko je blin pečen, ga premažemo z maslom. Bline obogatimo s kislo smetano, z maslom, z gobami pa z lososom in kaviarjem, česar »mužiki« v carski Rusiji zagotovo niso imeli. Sladkim blinčikom pa se prilegajo dobre marmelade, najbolje iz jagodičja. Pa dober tek!