Jezerska zastava na afriškem vrhu

Besedilo: Marko Meško, Anže Šemrov, Denis Durič in Matej Tonejec
ponedeljek, 1. januar 2007 / 05:00

Že dolgo je v nas tiho tlela ideja, da bi se odpravili na skupno potovanje, kjer bi združili vse naše hobije; plezanje, hribolazenje in deskanje na snegu. Po tehtnem premisleku smo se odločili za daljni Maroko.

Tam smo našli vse naštete možnosti za aktivno preživljanje dopusta, zadovoljiti smo se morali le z deskanjem na puščavskem pesku, kar pa je bilo tudi vredno poskusiti. Kljub prenekateri posmehljivi in skeptični opazki smo se 1. avgusta odpravili s kombijem prek Evrope, črni celini naproti.

Naskočili štiritisočaka

Že takoj po prihodu v Maroko smo se seznanili z lokalnimi razmerami – vročino, neznosnimi prometnimi razmerami in nadležnimi uličnimi prodajalci, ki bi za umazano majico zamenjali skoraj vse premoženje. Čas pa nas je neusmiljeno preganjal in že smo drveli proti enemu izmed naših glavnih ciljev, 4167 metrov visokemu Mount Toubkalu. V slikovitem Marakešu, mestu pod najvišjimi vršaci Atlasa smo si ogledali največji minaret v Maroku in bazar, kjer lahko kupiš prav vse – od začimb, čevljev in raznih spominkov, pa vse do živih kokoši, povezanih v »six pack«. Zvečer pa smo se že znašli v majhni hribovski vasici Imlil, ki je bila naš bazni tabor za naskok na vrh. Najeli smo še mulo in zjutraj ob sedmih smo že bili nared za celodnevno hojo proti vrhu. Pot se je vila prek mogočnih, presušenih rečnih strug, prepadnih sotesk in med zaplatami gorskih rož do koče na višini 3200 metrov, kjer večina osvajalcev tega vrha prespi in se naslednji dan odpravi dalje. Ker pa smo na vsak način hoteli doživeti sončni vzhod in prižgati dan na Toubkalu, smo se z zasilno opremo za bivak in skromno količino hrane odpravili vrhu naproti. Orkanski veter, neznosni mraz in pozna ura so nas prisilili v bivak, 200 metrov pod vrhom. Pojedli smo vsak dobri dve zvrhani žlici jote, pol frutabele in pripravljeni smo bili na boj s spancem, ki kar ni in ni hotel priti. Ko pa smo zjutraj okrog petih zaslutili prve sončne žarke, smo pohiteli proti vrhu in bili nagrajeni z neverjetnim pogledom na okoliške vršace, obsvetljenimi s prvim soncem. Lepo je bilo stati na vrhu Afrike z najboljšimi prijatelji ob sebi. Še tako lep razgled pa nas ni mogel prav dolgo zadržati na vrhu, saj nas je mrzel veter prav hitro pregnal v dolino in po 12 urah smo po vožnji prek slikovitih prelazov že namakali noge v Atlantskem oceanu in se greli na neskončnih peščenih plažah mesta Agadir.

Tu smo si vzeli dva dni za regeneracijo in nabiranje novih moči, saj smo se odpravili dalje do soteske Todra, ki je zaželen cilj mnogih plezalcev iz vsega sveta. Kot pravi vagabundi smo spali pod milim nebom in opazovali polno luno, ki je osvetljevala previsne stene soteske. Naslednji dan smo že okusili vso slast plezanja po kompaktni kamnini, z lepimi in že opremljenimi smermi. Po nekaj kratkih plezalskih podvigih smo se čutili že zrele, da se spopademo z daljšimi klasikami te soteske. Uživanje v vertikali, pa čeprav na očeh mnogih turistov, ki si pridejo pogledat to čudo narave, nas je kaj kmalu prepričalo, naj ostanemo še en dan, ki smo ga izkoristili za premagovanje vertikalnih sten.

Smučali na peščenih sipinah

Ker pa čas ni bil naš zaveznik, smo se morali podvizati in oditi žgočemu saharskemu pesku naproti. Po prihodu v mesto Merzouga ob vznožju najvišjih sipin smo samo še obsedeli. Prišli smo ravno v času največje vročine in živo srebro se je povzpelo na groznih 50 stopinj Celzija. Začudeno smo opazovali domačine, ki so se, zaviti v deke, sprehajali mimo nas in opazovali čudaške belce, ki so napol goli čakali, da se sonce končno skrije za obzorje. Zvečer smo si šele upali stopiti na sedaj ne več razbeljen pesek in odšli smo na markantno sipino, ki se je dvigala 200 metrov nad pokrajino. Na vrhu smo si postavili šotorček, ki pa je bil povsem brez pomena, saj je bil pesek po 15 minutah že v čisto vsaki luknji naše opreme in telesa. Ob polni luni in uživaškem premetavanju po toplem pesku smo pričakali jutro, ko smo poskusili še tako opevano smučanje na sipinah. 50 ljudi, ki je prišlo pozdravit jutranje sonce, se je zabavalo ob pogledu na naše jalove poskuse spuščanja po puščavskem pesku. Odločili smo se, da raje ostanemo pri snegu in prepustimo tako obliko rekreacije Maročanom. Naših 13 dni v Maroku se je kar prehitro izteklo in čakala nas je še vožnja prek Evrope nazaj v domovino. Srečni in zdravi smo se po 8000 prevoženih kilometrih vrnili domov in sklenili, da se zagotovo še vrnemo v Maroko, deželo visokih gora, globokih sotesk, neskončnih peščenih plaž in prijaznih ljudi.