Iz Bruslja skozi Neapelj v Sušo

Za bistrino poletja Cankarjeva založba predstavlja pet knjižnih novosti, dva prevodna romana in tri knjige domačih avtorjev.

Za poletno branje sicer največkrat štejejo kriminalke in lahkotnejši romani, že po tradiciji pa v Cankarjevi založbi stavijo tudi na zahtevnejšo literaturo in branje med vrsticami. Roman Prestolnica avstrijskega pisatelja Roberta Menasseja je zagotovo pisava te vrste. Za aktualni roman je leta 2017 prejel nemško književno nagrado (Deutscher Buchpreis), leta 2012 je v zbirki Moderni klasiki izšel prevod njegovega romana Izgon iz pekla. Prestolnica je Bruselj, Menasse pa v romanu na satiričen in igriv način razgrinja delovanje birokracije v institucijah Evropske unije. Roman je v angleškem prevodu izšel ravno pred brexitom, zanimivo pa je, da so ga za svojega vzeli tako nasprotniki britanskega izstopa, ki v njem vidijo spomenik ideji Evropske unije, kot podporniki, ki menijo, da roman lepo nakazuje, da za unijo ni več nobenega upanja. Strokovna javnost ga je razglasila za prvi roman o Evropski uniji. Avtor namreč zgodbo preplete z množico protagonistov različnih narodnosti, s tem ponazori multikulturnost, večjezikovnost, in kot pove prevajalka Tanja Petrič, se ukvarja z uradniki – sodobnimi evropskimi migranti. »Oddelek, ki ga v Bruslju imenujejo Noetova barka, je oddelek za kulturo, ki se ves čas ziblje in ne veš, ali bo potonil ali ne. Eden osrednjih likov romana je Grkinja, ki pristane na tem oddelku in je zelo nesrečna, ker ji ne uspe narediti kariernega preskoka.«

Seveda pa roman niti najmanj ni suhoparen kot bruseljska birokracija. Predzgodba se namreč začne s prašičem. Medtem ko se uradniki ukvarjajo s temeljno idejo unije in na drugi strani porastom različnih nacionalizmov, prašičerejci iz različnih evropskih držav iščejo skupno strategijo prodora na kitajski trg. Pisatelj v romanu ponuja provokativne rešitve. »Glavna ideja romana, ki jo pisatelj zasleduje, je projekt postnacionalne združene Evrope. Govori o Evropi, ki bi se morala odpovedati nacionalnim interesom. Ideja je močno povezana z zgodovino Evrope, drugo svetovno vojno in judovstvom,« pisateljevo idejo razkriva Petričeva. Projekt je šokanten, roman pa obvezno čtivo v času slovenskega predsedovanja.

Končno je tu tudi nova knjiga pisateljice, ki je pod imenom Elena Ferrante z Neapeljskim ciklom osvojila svet in tudi Slovence. Pod roman Zlagano življenje odraslih se je podpisala nova prevajalka Daša Perme Jurjavčič, ki je prevedla tudi prvi dve doslej posneti sezoni Genialne prijateljice. Tudi novi roman se dogaja v temperamentnem Neaplju. Najstnica Giovanna je hči profesorjev in vseskozi pod pritiskom pomembnosti izobraževanja. V času, ko se njen šolski uspeh poslabša, nekega večera prisluškuje staršem in sliši za skrb očeta, da postaja taka kot njena teta Vittoria, njegova sestra, s katero je ta prekinil stike. V družini je veljala za grdo in zlobno. Misel na teto jo začne obsedati, zato jo želi spoznati. Oče na koncu le popusti. Giovanna doživi kulturni šok, saj teta živi v zanikrni delavski soseski v revnem predelu mesta, je odkrita, prostaška … Pravzaprav razen krvi nimata nič skupnega, a vendarle ji nekatere stvari odprejo oči v zlagan svet odraslih.

Roman Pet za kvartet Milana Dekleve nas še bolj kot v glasbene vode potegne v vrtinec razgretih čustev osrednjih literarnih junakov, članov godalnega kvarteta. »Vse se zgodi bliskovito v enem dnevu, bi lahko rekli. Glavnim protagonistom se vrstijo pripetljaji, ki jih ti ne morejo kontrolirati,« pove Milan Dekleva, glasbenike pa je ob vsem strah pred velikim koncertom v filharmoniji. Ali bo ta uspel? Roman odgovarja tudi na vprašanje, koliko ljubezenskih trikotnikov je mogoče začrtati med petimi člani kvarteta – dvema ženskama in tremi moškimi. Dekleva je mojster opisovanja skrivnosti, ki nas vodijo skozi življenje, in pri tem ne pozabi na satiro.

Tudi svojo sedmo pesniško zbirko Skupinska slika (Folklora) je Janez Ramoveš napisal v poljanskem narečju. V njej ne odstopa od svojega prepoznavnega sloga. Zbirka je čisti rokenrol, ki korenini v pesnikovem širšem življenjskem okolju. Sam pravi, da je to njegova najbolj osebna zbirka, v kateri se ne počuti prisoten le kot avtor, ampak tudi kot subjekt. Iz opazovalca se prelevi v tisto, kar opazuje. Kontemplira o naravi, živalih, ljudeh, predmetih.

Za povrh je tu še knjižica Človeško srce je kakor nebo – Misli Josipa Jurčiča iz njegovih leposlovnih in drugih spisov, ki jih je izbrala Marjeta Zorec. Primerno darilo, kot je dar vsaka dobra knjiga.