Tejine kamenine in stopinje

Na Korenovi domačiji na Perovem pri Kamniku je postavljena pregledna razstava uporabne in umetniške keramike ustvarjalke Teje Hlačer, etnologinje in kulturne antropologinje, ki pa je svoje največje veselje v zadnjih letih več kot uspešno našla v glini in ustvarjanju iz nje.

Korenova domačija na Perovem ima v življenju Teje Hlačer prav posebno mesto, saj je tod živela njena babica. Nekdanjo kmetijo je skupaj s svojo mamo Tatjano in drugimi člani družine preuredila v lončarsko-keramični center, in čeprav v Kamniku nikdar ni živela, o stavbi ve več kot marsikdo. Študij etnologije in kulturne antropologije je namreč zaključila z magistrsko nalogo, v kateri se je posvetila zgodovini stavbe, sami prenovi in novim vsebinam Korenove domačije, kar je uresničila tudi v praksi. Na nekdanji kmetiji so v preteklih letih pripravili že vrsto keramičnih delavnic in tako bo tudi v prihodnje. Še nikdar do sedaj pa Teja na »domačih tleh« ni razstavljala.

»V svet gline in keramike me je mami vpeljala že kot majhno deklico in ustvarjanje z glino sem od nekdaj imela za sprostitev, za zabavo in tudi izražanje. Deset let se s tem področjem ukvarjam intenzivno, od leta 2014 pa tudi profesionalno, kar pomeni, da od tega živim,« nam pojasni Teja, ki je znanje srkala na najrazličnejših delavnicah doma in v tujini; tri leta je tudi živela in se izobraževala v Italiji.

»Razstavi sem dala naslov Kamenina in stopinje. Kamenina zato, ker najraje ustvarjam visokotemperaturno glino, torej kamenino, in ker nas ta beseda že sama po sebi spominja tudi na Kamnik; stopinje pa zato, ker se v teh izdelkih zrcalijo zadnja leta mojega raziskovanja, dopolnjevanja, ustvarjanja in izražanja,« pravi oblikovalka gline, ki se je z veseljem lotila razstavljanja v naravnem okolju, kar je sprejela kot svojevrstni izziv. Izdelke je postavila v železno-steklene vitrine, ki jih je izdelal njen partner Radovan Gregorčič, nekaj izdelkov pa je postavljenih tudi v sam prostor.

Ustvarja uporabno in umetniško keramiko, tudi na vretenu, saj ni le keramičarka, ampak tudi lončarka. »Sebe še vedno vidim kot raziskovalko. Črpam iz tradicionalnega lončarstva, iz tradicionalnih tehnik, oblik in poslikav in žganja keramike, hkrati pa vse to kombiniram s sodobnimi tehnikami in ustvarjam svoj lastni izraz. Navdih najdem v tradiciji in v naravi in temu bi lahko rekla rdeča nit mojih del. Prav posebno zanimanje posvečam tudi žganju gline na drva. Včasih so vsi lončarji delali tako, a večinoma pri nizkih temperaturah, nekje do tisoč stopinj Celzija in tako, da se pepel, ki je ob kurjenju krožil po peči, na izdelke ni prijel. Vzhodnjaške kulture pa so poznale visokotemperaturno glino – porcelane in kamenino, žgano pri 1250 stopinjah – in tam so v uporabi tradicionalne peči na drva, kjer se je pepel prijel na izdelke in s tem ustvaril določene efekte, prav tako pa tudi glazuro. S temi tehnikami sem se srečala tudi sama in zelo rada žgem glino na drva, saj te tehnike pustijo pečat primarnosti in topline, kar mi je blizu,« pravi in doda, da je vedno več ljudi, ki v domačih kuhinjah želijo imeti unikatne skodelice in krožnike.

»Zelo rada izdelujem skodelice za kavo in zdi se mi, da že sama izbira skodelice uporabnika nekako umiri, zaustavi. Pitje kave ni več avtomatično opravilo, ampak nekakšna meditacija. Ročno izdelane stvari namreč imajo dodano vrednost. To občutim sama in to rada delim z drugimi,« pojasni in prizna, da bi si zelo želela izdelati kakšno večjo skulpturo tudi za javni prostor – parke in vrtove. Prepričana je, da se bo tudi za to pokazala kakšna priložnost.