Franc Čebulj – samorastnik

Franc Čebulj (roj. 21. avgusta 1952) po merilih »družbeno politične primernosti« ne bi smel zasedati vidnejših položajev v komunistični družbi. Zato je njegov samorastniški vzpon v Republiki Sloveniji dokaz, da je demokratična država svojim državljanom, ki so bili v samoupravnem socializmu diskriminirani, segregirani in stigmatizirani, omogočila kariero, ki je bila prej nemogoča.

Čebulja, rojenega 21. avgusta 1952, so v osnovni šoli v Adergasu zapostavljali kot »belčka« – njegova mama je bila iz domobranske družine. Eden od učiteljev ga je tudi pretepal.

Zaradi pomanjkljive šolske izobrazbe je imel dolga leta občutek manjvrednosti. Vendar pa je šel skozi mnoge življenjske šole in ogromno samoizobraževanja.

Več skrbi je posvečal soljudem kot sam sebi. Že v otroških letih je moral skrbeti zase in za sestro, potem pa še za očeta. Tudi poročil se je mlad, z ženo srednješolko.

Čebulj je človek mnogih talentov.

Vojsko je služil v Tolminu. Tam je služil tudi dirigent Uroš Lajovic, ki ga je odkril kot tenorista. Bil je v ansamblu Stalaktit, igrali so po Gorenjskem. Zmagal je na pevskem tekmovanju Glas jeseni, premagal je tudi Heleno Blagne, Borisa Kopitarja … Deset let je pel v več ansamblih.

Skakal je na smučeh. Zgradili so 20- in 35-metrsko skakalnico na domačem vrtu proti Obli gorici. Skakati je nehal, ko si je poškodoval koleno, pa še doma so bili proti. Ko je moral zapustiti Mladinsko organizacijo Velesovo, je postal predsednik Športnega društva Adergas. Z uspešno veselico so toliko zaslužili, da so kupili nekaj zemlje za nogometno igrišče v Velesovem, denar je šel tudi za druga igrišča.

Od leta 1990 je bil uspešen predsednik Krajevne skupnosti Velesovo.

Še v osnovni šoli je poleti delal v opekarni v Češnjevku. V trgovskem podjetju Živila je ob delu opravil trgovsko šolo. Poziv za vstopi v Zvezo komunistov je Čebulj zavrnil, ker ni hotel zatajiti svoje vere. Direktor Živil Urbanc mu je zato zabrusil, da bo celo življenje »žaklje« nosil. Pred parlamentarnimi volitvami mu je rekel, da sicer kandidira za stranko, ki je zanj ničvredna, da pa bo zmagal. Srečanje se je ponovilo še pred naslednjimi volitvami. Takrat mu je Urbanc čestital in mu rekel, da ga bo volil.

Ko je delal na Petrolovi bencinski črpalki, je v Delu bral o delovanju Lecha Walese s Solidarnostjo na Poljskem. Sodelavcem je rekel, da to pa je predsednik sindikata, ki se bori za delavce, naš sindikat pa ureja kako ozimnico, ne bori pa se za delavske pravice. Ko je prišel iz službe z dveletno hčerko Simono, sta prišla dva iz politične policije, z enim se je dobro poznal. Počakala sta, da je prišla iz službe žena in prevzela hčerkico. Nato pa sta ga odpeljala na zaslišanje. Zaslišali so tudi vse druge sodelavce. Zjutraj so ga izpustili.

Čebulj se je leta 1989 med prvimi vključil v Tomšičevo socialdemokratsko zvezo.

Ko je bil leta 1991 veliki Demosov predvolilni shod pred Prešernovim spomenikom v Kranju, je šel s svojim »hroščem« na letališče iskat Jožeta Pučnika. Ta je takoj pripel varnostni pas. Čebulj mu je rekel, da se ni treba pripeti. Pa ga je Pučnik podučil, da je to del reda, ki se ga bo treba navaditi.

Ko je nastala nova Občina Cerklje, se je Čebulj odločil za kandidaturo in zmagal. Kot župan nekaj mesecev ni imel niti pisarne, delal je kar od doma. Nato je sam pobelil eno sobo v zadrugi. Kasneje so dobili prostore za občino v nekdanji policijski postaji.

Leta 1996 je bil Čebulj izvoljen še za poslanca državnega zbora. Zmogel je dobro opravljati obe funkciji.

Delo v državnem zboru je bilo zanj velika šola, temeljito se je pripravljal na obveznosti in se držal dogovorov. Včasih se je zataknilo. Ko je glasoval za Iva Bizjaka kot varuha človekovih pravic, mu je Janez Janša zelo zameril. Pri odprtih vprašanjih se je dal podučiti ljudem, ki so se spoznali na zadeve – tako so proti obmejnemu sporazumu s Hrvaško, ki ga ima za škodljivega še danes, glasovali le on in še dva poslanca.

V državni zbor je bil izvoljen še leta 2000. Napetosti z Janezom Janšo so se stopnjevale. Ni dobival več vabil na sestanke poslanske skupine. Ko je prišel na sejo sveta stranke, ga je Janša označil kot poslanca, ki več komunicira po medijih. Čebulj se mu je zahvalil za sodelovanje in odšel na svoje. In preživel.

Odbor Socialdemokratske stranke v Cerkljah je imel 156 članov, ko je bil Čebulj še član. Sam se ima še zmeraj za pravega socialdemokrata.

Tretji županski mandat je dobi, čeprav so se leve in desne stranke zagnale proti njemu, njihove kandidate so prišli spodbujat republiški veljaki. Pa jim ni pomagalo.

Župan Občine Cerklje je od leta 1995 – takih županov je le še nekaj. Do 2006 je delal brez direktorja občinske uprave, nato ga je na pritisk ministrstva zaposlil.

Občani ga spoštujejo zaradi napredka občine, ki je bila leta 1995 uvrščena na 134. mesto od 154 občin. Danes je med prvimi četrtimi od 212 občin.

V občini se neprestano gradi. Čebulj ima vzdevek Šalotka, saj pravijo, da v pogajanjih zna tiste, ki poslujejo z občino, olupiti kot šalotko. Pravi, da je za občino naredil »kar nekaj dobrih biznisov«.

Čebulj deluje na več področjih, kot čebelar je bil predsednik Čebelarske zveze Slovenije. Kot konjerejec ter dirkač doma in v tujini je bil ustanovitelj in prvi predsednik Kasaške centrale Slovenije.

Tudi pri njem drži, da za uspešnim moškim stoji dobra žena. Imata tri otroke in pet vnukov. Družina je leta 2006 iz kmetije razvila družinski turizem.

Občina Cerklje tudi zadnja leta uresničuje rekordne proračune, in če bo zdrav, se najavlja nova Čebuljeva kandidatura.