Prtljaga

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 21. julij 2021 / 09:22

Ko se na dopust odpravimo z avtom ali avtodomom, s količino prtljage navadno ne skoparimo prav dosti. Z menoj gre skorajda celotna vsebina kopalniške omarice, obutev vseh vrst in oblačila za vse priložnosti in vremenske razmere. Še to vzamem, pa še to – za vsak primer, saj bo peljal avto … Že nekoliko bolj smo pri pakiranju omejeni pri potovanjih z letalom, a še vedno v težo, ki jo določijo letalske družbe, spravimo vse in še več, kar potrebujemo.

Potovanja s kajakom ali kolesom ter večdnevne pohodniške ture so me naučile, da v resnici potrebujem zelo malo. Predvsem zato, ker moram vse nesti oz. peljati zgolj z močjo lastnega telesa. Večino teže in prostora zavzamejo šotor, spalna vreča in voda, vse ostalo pa je že luksuz. Vse moje razvajanje predstavljata zobna ščetka in kos mila, čista oblačila hranim za ponovni stik s civilizacijo, en lonec in t. i. žvil'ca sta povsem dovolj za vse kulinarične dobrote z majhnega gorilnika, vse oblekice in kozmetične pripomočke tega sveta pa na tovrstnih avanturah z veseljem zamenjam za udobno podlogo za spanje. Še nekaj hrane, torbica z dokumenti in telefon, prva pomoč, zaščita pred soncem, dežjem ali mrazom – odvisno, kakšna avantura je pred mano –, in to je povečini to, kar vzamem s seboj.

Še vselej doslej se je izkazalo tako – manj prtljage sem imela s seboj, večja so bila moja doživetja. A to je dopust …

Kljub vsemu si (še) ne znam zamisliti, da bi v en nahrbtnik lahko za vselej spravila vse svoje imetje, svoje življenje. A prav to je naredil Nemec srednjih let, ki sem ga pred dnevi po naključju srečala v Kamniku. Na pot od doma po svetu se je odpravil s starim kolesom, izdelanim še v prejšnjem tisočletju, na njegov prtljažnik pa je z nekaj trakovi pripel srednje velik nahrbtnik, v katerega je spravil vse svoje imetje, in tako prekolesaril že na tisoče kilometrov. Nobene sodobne kolesarske opreme, priročnih stranskih torb, ki jih lahko pritrdimo na okvir kolesa, ali udobnih kolesarskih oblačil ni imel.

»Če ničesar nimam, mi tudi ničesar ne morejo vzeti,« mi je smeje, očitno povsem brezskrben, razlagal in dodal, da se domov nima več namena vrniti, saj je odkril način življenja, ki mu povsem ustreza. Podrobnosti nisem spraševala in vem, da se za tovrstnimi odločitvami posameznikov pogosto skrivajo grenke preizkušnje in težke življenjske zgodbe, ki jih ne zavidam, pa vendarle so takšna srečanja popolna za iskren razmislek, koliko materialnih stvari v življenju zares potrebujemo.

In za naslednjo avanturo bom znova spakirala kar se da malo …