Skrb za izgubljeno čast, nosečnosti

Da se je brezdelna gospoda sredi belega dne »dol dajala«, je za zapolnitev dnevnih dejavnosti meščanstva nekako pričakovati. Zanimivo pa je, s kakšno samoumevnostjo so sprejemali Arcarijevo preverjanje stanja vulve Ambroževe, ki je tudi pohitela z opravičevanjem, da jo je malo prej »naskočil« mož. Ta je to tudi priznal in za sodišče je bila ta njegova potrditev ključna, da ni šlo za krvoskrunstvo. Vlažnost beder, ki jo je ugotovil Arcari s svojim otipavanjem Ambroževe, je bila sprejeta kot dejstvo, vprašanje je bilo samo, kdo jo je povzročil, oče ali mož. Ker je slednji potrdil ženino »opravičilo«, da je bil on zadnji na njej, je sodišče (z olajšanjem) ugotovilo, da ni šlo za krvoskrunstvo.

Verjetno kar nekaj posilstev sploh ne bi bilo prijavljenih, če ne bi bila posledica nezaželena nosečnost. Taki primeri so bili po drugi strani lahko tudi vprašljivi, ker se je izgovarjanje na posilstvo lahko zlorabljalo za navadno prešuštvo z neželenimi posledicami. »Posilstvo!« pa so že od nekdaj znale zakričati dame, če so bile zalotene v položaju, ki jim ga niso prisojali.

Tako je bilo tudi v primeru Franca Zagorca iz ljubljanskega Poljanskega predmestja, ki je v začetku januarja 1855 prijavil, da ko se je dopoldan nenapovedano vrnil domov, je zalotil ženo in gosta, ki je prenočeval pri njem, v sumljivem položaju. Ta gost je bil železniški uradnik Janez Šegula.

Na vprašanje, kaj se dogaja, mu je žena Marija odgovorila, da jo je Šegula vrgel na posteljo in hotel z njo občevati, kar bi mu tudi uspelo, da se Franc ni nenadoma vrnil domov.

Na zaslišanju je Marija nato razložila, da je tistega jutra, ko je mož odšel na delo, ostala v stanovanju sama z gostom, ki je pri njiju prenočil. Nekajkrat da ga je šla budit, češ da bo čas, da gre, ampak kakor hitro je prišla v njegovo bližino, je začel stegovati roke po njej, da bi jo potegnil k sebi v posteljo, vendar se mu je vsakokrat izognila in odšla iz sobe.

Okrog devete je ponovno vstopila v sobo, Šegula je že vstal in bil oblečen. Pa jo je zagrabil z obema rokama, objel, vrgel počez na posteljo, tako da je imela eno nogo na postelji, drugo na tleh. Seveda se mu je upirala z vsemi močmi, vendar se ji je vsilil med nogi, ji dvignil obleko, že se je dotaknil trebuha svojim moškim udom, vendar mu ga zaradi njenega upiranja, premikanja, še ni uspelo vtakniti v njeno nožnico, kar bi mu nazadnje gotovo uspelo kljub silovitemu upiranju, če ga ne bi presenetil nenaden prihod njenega moža. Takoj je vstala in odhitela k možu v predsobo in mu vse natančno in po resnici razodela. Pomoči da pri tem napadu Šegule ni mogla priklicati, ker je bilo njuno stanovanje osamljeno na podstrehi, tako da je nihče ne bi mogel slišati in je bila povrhu tega ravno takrat močno hripava in skoraj brez glasu.