Kaj ta država pomeni mladim

V dneh ob dnevu državnosti 2021 smo deležni številnih pričevanj iz leta 1991. Po drugi stani pa ne vemo skoraj nič o tem, kako to državo doživljajo njeni najmlajši državljani …

V letih, ko je nastajala nova slovenska država, smo dogajanje spremljali z velikim zanimanjem in večinoma tudi z odobravanjem, to je izkazal tudi rezultat plebiscita. Kaj pa trideset let pozneje? Smo nad svojo državo, kakršna že je, še navdušeni? Navdušeni najbrž ne, odrekli pa se ji tudi ne bi. Sicer pa za stanje, ki ne navdušuje, ni kriva država samo po sebi, ampak tisti, ki jo vodijo, mi pa smo jih izvolili. Slej ko prej namreč velja, da ima narod takšno oblast, kakršno si zasluži.

V tem razmišljanju se opiram na gorenjskega rojaka Franceta Bučarja, enega od ustanovnih očetov naše države. Znana je njegova izjava, po kateri politika ne sme biti le sredstvo za osebni uspeh tistega, ki se s politiko ukvarja, ampak jo mora dojemati tudi kot poslanstvo. »Če je politika le sredstvo za osebni uspeh, kar je danes na žalost precej res, naša bodočnost ni ravno rožnata. Seveda je osebni uspeh tudi sestavina politike, kot je sicer v vsaki dejavnosti. Ne more pa biti cilj sam po sebi, ki mu žrtvuješ tudi politiko samo. Tedaj postane politikantstvo. Delo v politiki je poslanstvo. Samo takrat lahko opravičuje tudi osebni uspeh, ki pa je vedno podrejen. Tako pojmujem tudi svojo vlogo v politiki, v katero sem bil postavljen po volji drugih. Za nobeno mesto v politiki se nisem potegoval po lastni pobudi, vedno na željo drugih. Ko pa sem kandidaturo sprejel, sem jo pojmoval kot dolžnost. Opravljal sem jo z veseljem. In ko se je navadiš, postane tudi politika 'železna srajca'. Težko se od nje posloviš. To velja tudi zame.« (V intervjuju za Novo revijo leta 2000)

Pred dnevom državnosti leta 1996 sem z dr. Francetom Bučarjem ob petletnici Republike Slovenije naredil intervju za naš časopis. V njem sem ga na koncu vprašal, kaj si želi za prihodnost naše države. »Da bi se okrepila slovenska samozavest! Da bi ljudje znali živeti s svojo državnostjo in da bi se sporazumeli v temeljnih zadevah. Če tega ni, potem ni mogoče živeti skupaj. Taka je moja želja …« In to željo moramo vzeti za svojo.

Državljani generacij X, Y, Z …

Vprašanje je tudi, kaj ta država pomeni mladim. Tudi oni bodo morali živeti s svojo državnostjo in se sporazumevati v temeljnih zadevah. Toda: jih politika kot »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov« (SSKJ) sploh zanima? Tako se je v svojem zadnjem intervjuju spraševal tudi dr. Bučar. »Saj ne vem, ali se mladi ljudje za te stvari sploh zanimajo. To je v veliki meri res problem. Indiferentnost je največje zlo. Biti indiferenten je huje kot imeti napačna stališča. In v veliki meri nam je uspelo iz velikega dela mladih, ki so nosilci bodočega razvoja, narediti indiferentne ljudi. Prevladuje stališče, da ni mogoče ničesar narediti, saj tako ali tako odločajo drugi. V praksi se je pokazalo, da je pametneje držati jezik za zobmi. Zakaj bi se izpostavljal? Pameten človek se ne izpostavlja! Ko prevlada ta miselnost, je vrag.« (V intervjuju za Primorske novice marca 2015)

Posebno zanimivo bi bilo vedeti, kako te reči dojema generacija Z? To so državljani, rojeni po letu 1995, teh pa je v RS okrog pol milijona. Zanimivo je brati, kako to generacijo opredeli psihologinja Eva Boštjančič. »Že v vozičku so jih mame zamotile z mobilnim telefonom. Zanje je značilno, da znajo najti ustrezne informacije in so popolnoma pismeni na računalniškem področju. To se mi tudi zdi velika prednost te generacije … Generacija Z želi biti svobodna in tudi dihati svobodno, želi biti neodvisna, zato lahko opazimo veliko idej o samostojnih podjetnikih, o ustvarjanju, kreiranju novih, nam še neznanih delovnih mest. Njihove vrednote so biti fleksibilen, odprt, veliko potovati, kar se povezuje tudi z delovnimi mesti. Ne ovira jih niti, če delovno mesto opazijo v drugi državi, npr. v Angliji, Nemčiji, Združenih državah Amerike. Geografske meje zanje izginjajo oziroma jih ni več …«

Najbrž je še malo prezgodaj špekulirati o tem, kako bo s svojo državo živela ta generacija. Politiko kreirajo starejše generacije. Na politično sceno vstopa generacija Y, rojeni v letih 1981–1995, na njej sta najbolj aktivni generacija X (1966–1980) in baby boom generacija (1946–1965), vojna generacija (rojeni pred 1945) pa se s politične scene poslavlja.

Kakorkoli že: na vprašanje, kaj ta država pomeni mladim, bodo morali odgovoriti mladi sami, starejši lahko o tem samo razmišljamo. In si želimo, da jo vzamejo za svojo in se zanjo, ko bo treba, tudi izpostavijo.