Med Brusljem, Dunajem in Vogljami

Polona Globočnik je zaposlena v Bruslju v organizaciji Copa-Cogeca, ki zastopa interese evropskih kmetov, je magistrandka iz kmetijske ekonomike na Dunaju in se rada vrača na domačo kmetijo v Voglje.

Izhajate s kmetije ... Je bilo glede na to kar nekako samoumevno, da izberete študij na področju kmetijstva?

Kmetijstvo vsaj v zgodnejšem času mojega šolanja ni bilo najbolj cenjeno, biti kmet pa ne najbolj priljubljen poklic. Tudi sama si pred študijem nisem ravno predstavljala, da bom zares končala v kmetijskem sektorju. K moji odločitvi je botrovala tudi večja naklonjenost in ugled kmetijstva v Avstriji pa seveda izkušnje z domače kmetije. Sem pa vzporedno študirala tudi ekonomijo, ki me je prav tako vedno zanimala.

Kako to, da ste se odločili za šolanje v Celovcu in na Dunaju, in ne v bližini doma – recimo v Strahinju, Kranju, Ljubljani?

Znanje jezikov se mi je vedno zdelo pomembno in nemščino sem si želela usvojiti na visokem nivoju. Na vsak način sem želela na gimnazijo in razen Gimnazije Kranj, kamor je odšla velika večina mojih sošolcev, v bližnji okolici ni bilo veliko izbire. Iskala sem nekaj drugačnega, izbrala sem Celovec, ki je od nas oddaljen le eno uro vožnje z avtomobilom, kar mi je omogočalo, da sem lahko prišla domov vsak konec tedna. Po štirih letih na gimnaziji v Celovcu sem si sicer želela priti bližje doma, a sem se po dolgem premisleku vseeno odločila za Dunaj namesto za Ljubljano. Šolanje v slovenskem jeziku mi ne bi predstavljalo izziva, prav tako pa sem si želela novega znanja in izkušenj. Že način razmišljanja v Avstriji, tako na kmetijah kot tudi izven kmetijskega sveta, se zelo razlikuje od našega. Vse skupaj sem hotela raziskati in razumeti tudi sama.

Od lanskega oktobra ste zaposleni v Bruslju, na Copa-Cogeci, v organizaciji, ki zastopa interese evropskih kmetov ...

Že od začetka študija sem bila zelo aktivna pri Zvezi slovenske podeželske mladine, kjer sem delala predvsem na mednarodnem področju. Sodelovala sem tudi v delovnih skupinah Ceje – Evropskega sveta mladih kmetov s sedežem v Bruslju, ki je nekakšna mladinska oblika Copa-Cogece. Ker se kmetijska politika večinoma sprejema na evropski ravni, sem na vsak način želela pobliže spoznati bruseljski vsakdan. Na Copa-Cogeci sem med avgustom in oktobrom opravljala prakso. Načrt je bil, da se po slabih treh mesecih vrnem na Dunaj in nadaljujem s študijem, a ravno v času moje prakse se je odprlo prosto delovno mesto in namesto vrnitve na Dunaj sem oktobra že delala iz svoje nove pisarne. V Copa-Cogeci je skupno zaposlenih okrog petdeset ljudi vključno s približno dvajsetimi prevajalci, tako da ta organizacija spada med večje bruseljske »lobije«.

Zastopate tudi interese slovenskih kmetov? Vam je pri tem lažje, ker izhajate s kmetije in poznate probleme kmetov?

Copa-Cogeca je povezava na evropski ravni, njene članice so kmetijske organizacije iz vseh držav. Copa je združenje evropskih kmetov, Cogeca pa združenje zadrug, iz Slovenije sta naši članici Zadružna zveza Slovenije in Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije. V obeh so imeli v zadnjem obdobju večje vodstvene spremembe, a imajo motivirane ekipe, ki se tudi vedno bolj zanimajo za dogajanje na evropski ravni in udeležujejo naših sestankov. Izkušnje z domače kmetije mi pri delu zelo koristijo. Kmetijska politika je pomemben del evropske politike, a večina ljudi, ki se z njo ukvarja, nima konkretnejših praktičnih izkušenj s kmetijstvom. Mogoče sem sama pri večjih zakonodajnih spremembah bolj čustvena, saj vem, koliko dodatnega dela lahko prinese le majhna sprememba pri zahtevah. Zahteve pa so vedno večje, tako glede zmanjšanja vplivov kmetijstva kot glede dobrobiti živali. Najbolj sprevrženo pa se mi zdi, da ob visokih standardih na vseh področjih še vedno dovolimo uvoz izdelkov iz tretjih držav, ki tem standardom ne sežejo niti do kolen. Na koncu kljub velikemu trudu kmetov na našem krožniku pristane piščanec iz Ukrajine, Tajske ali Brazilije in zelenjava iz Maroka ali še iz bolj oddaljenih držav.

Kako v koronarazmerah potekata delo v Bruslju in študij na Dunaju?

Potovanja so, razen na samem začetku pandemije, ob utemeljenih razlogih in z negativnimi testi potekala brez težav. V veliko pomoč mi je seveda bilo tudi to, da so mi v službi omogočili delo od doma. Tudi študij je z izjemo redkih izpitov potekal po spletu, tako da sem zanj lahko porabila proste večere in konce tednov. Korona mi torej ni prinesla le težav, pač pa tudi nekaj prednosti, saj v drugačnih razmerah delo v Bruslju, študij na Dunaju in še kakšen skok na domačo kmetijo ne bi bili možni.

Pravite, da se radi vračate na domačo kmetijo. Jo lahko na kratko predstavite?

Na kmetiji v Vogljah pri Šenčurju se primarno ukvarjamo z rejo kokoši nesnic, imamo pa tudi prašiče pitance za nadaljnjo rejo in po novem manjši nasad lešnikov. Jajca razvažamo v različne trgovine in gostilne, v Kranju pa imamo tudi dva avtomata. Kmetijo vodita moja starša Aleš in Mili, brat Aleš v Ljubljani študira fiziko, najmlajši Jakob pa zaključuje srednjo šolo v Strahinju in namerava ostati na kmetiji. Jaz jim na kmetiji zaradi svojih obveznosti nisem več v veliko pomoč, »na čez« imam elektronsko pošto in opravim še kakšno malenkost preko računalnika.

Aktivni ste bili tudi v Zvezi slovenske podeželske mladine ...

Pri delu v zvezi, kjer sem bila aktivna od začetka študija, sem se veliko naučila, med drugim sem tudi bolj konkretno spoznala kmetijsko politiko. Pred pandemijo smo veliko potovali tudi v tujino in v Sloveniji sprejemali mlade s kmetij in podeželja iz vse Evrope. Do letošnjega februarja sem vodila področje dela za mednarodno sodelovanje, a odkar sem zaposlena na Copa-Cogeci, sem v stiski s časom in se mladim pridružim le, ko utegnem.

Kje se vidite v prihodnosti – doma ali v tujini, na domači kmetiji ...?

Glede svoje prihodnosti sem imela že najrazličnejše predstave, pa me je na koncu vedno zaneslo drugam, kot sem pričakovala. Domačo kmetijo bo prevzel brat Jakob, sama pa se bom pustila presenetiti, kam me zanese pot. Bruselj je zanimivo mesto in odlična izkušnja, ampak na dolgi rok bi si zagotovo želela priti bližje domu. Še pred kakršnimikoli spremembami si želim dokončati magisterij na Dunaju in nekaj časa preživeti v Bruslju. V službi sem deležna velike strokovne in karierne podpore in upam, da mi bo novo znanje prišlo prav tudi na nadaljnji karierni poti.

Ste mlada izobraženka z izkušnjami s kmetije. Kaj so po vašem mnenju glavni problemi mladih kmetov in slovenskega kmetijstva nasploh?

Slovensko kmetijstvo že zaradi naravnih danosti, z izjemo ravnin, kot so tudi te okrog Kranja, nima najboljšega izhodišča. Če Slovenijo primerjam z Avstrijo, je ena naših večjih težav še vedno položaj kmeta v družbi. V Avstriji je kmet bolj spoštovan poklic, ljudje se zavedajo pomena kmetijstva za lokalno okolje in bolj težijo k nakupovanju lokalne hrane. V Sloveniji je tega zavedanja manj. Svoje prinese še zakonsko sprejemljivo, a zavajajoče označevanje porekla, ki še tiste ljudi, ki se trudijo kupovati slovensko, lahko hitro zavede. Se pa tukaj stvari močno spreminjajo in z velikim optimizmom zrem v prihodnost. Dodaten problem vidim tudi v pomanjkanju znanja in raznolikih pristopov. Mladi po končanih kmetijskih srednjih šolah se pogosto ne znajo aktivno sporazumevati v tujem jeziku, pri napredku pa so omejeni s slovenskimi mejami in programom na sejmu v Gornji Radgoni. Kmetijstvo se razvija iz dneva v dan in skupni evropski trg nas sili k nenehnemu napredku. V Sloveniji dobro izkoriščamo možnosti direktne prodaje in se vedno bolj usmerjamo v tržne niše. Velik del mladih po maturi ostane doma na kmetiji in v primeru, da med šolanjem ne dobi novih idej in dodatnega zagona, naprej pelje zgodbe svojih staršev. Za specifična znanja kmetje potrebujemo močno svetovalno službo, ki nas bo usmerjala in nam pomagala pri težavah. Kmečki otroci delovne navade osvojimo doma, manjka pa nam predvsem znanja iz vodenja kmetije, ekonomije, prodaje in pa znanje tujega jezika, da si delo olajšamo s kakšnim uporabnim nasvetom iz tujine.