S pasjo vprego do polarnega kroga

Luka Mušič se že več let ukvarja z vlečnimi psi in pasjimi vpregami. Z aljaškimi haskiji se je marca podal na 590-kilometrsko preizkušnjo na Švedskem.

Pse oziroma pasje vprege so za prevozno sredstvo prebivalci Severne Amerike in Sibirije poznali že pred štiri tisoč leti, leta 1911 pa so pomembno prispevali k razpletu tekme za južni tečaj, ki jo je dobil norveški raziskovalec Roald Amundsen.

Danes je mushing, kot s tujko pravijo transportu s pasjimi vpregami, predvsem vrsta športa v naravi. Čeprav je pri nas manj razširjen, pa tudi med Slovenci najdemo nekaj t. i. musherjev, med katerimi je 29-letni Luka Mušič iz Mengša. Konec marca se je udeležil štiridnevne dirke do polarnega kroga in nazaj. To 590-kilometrsko preizkušnjo s 17 tisoč metri višinske razlike po poti je zaključil na odličnem tretjem mestu.

Mušič je zadnja leta razpet med rodnim Mengšem in Švedsko, kjer opravlja delo turističnega vodnika in trenerja ter skrbnika psov Pettra Karlssona, dvakratnega zmagovalca najprestižnejše in najdaljše evropske dirke, na kateri morajo tekmovalci premagati 1200 kilometrov, ter enega najboljših rejcev aljaških haskijev. Kot pravi Mušič, gre za sicer uradno nepriznano pasmo, ki jo nepoznavalci večkrat zamenjajo s sibirskimi, razlika pa je v videzu, dlaki in kapaciteti ter za tekmovanja z vpregami najpomembnejšim – v hitrosti in vzdržljivosti. Brez težav namreč premagajo stokilometrske razdalje, na najdaljših dirkah pa lahko zadnjih tristo kilometrov pretečejo tudi v enem dnevu. »V prvih dneh opravljaš krajše razdalje, da se psi postopoma navajajo na ritem in jih že na začetku psihično ne obremeniš preveč. Nato pa razdalje počasi povečuješ. Ti psi so namreč zelo vzdržljivi in kot vodnik vprege jih nikoli ne ženeš do skrajnosti, vedno imajo še nekaj rezerve, kar se recimo vidi, kadar predte zaide kakšna ptica in se poženejo za njo,« pravi sogovornik. Prav zato jih Karlsson prodaja le tistim, ki se resno ukvarjajo s pasjimi vpregami. »Če ti psi ne tečejo, ne bodo srečni. In večina običajnih lastnikov jim ne more zagotoviti dovolj gibanja,« pravi Mušič.

Na 590-kilometrov dolgo dirko do polarnega kroga se je Mušič podal z dvanajsterico Karlssonovih mladih, neizkušenih psov, starih od enega do dveh let. »Mlajši psi so hitrejši in zato primernejši za krajše hitrostne preizkušnje, starejši pa bolje tempirajo, so manj zaletavi, imajo več izkušenj in gredo v tekmo previdneje, zato jih uporabljamo za daljše dirke,« pravi Mušič, ki se prav zato ni nadejal, da bo tekmovanje zaključil med najboljšimi.

Dan na takšni tekmi je razdeljen na pet do osem ur dirkanja in dve do štiri ure počitka. A kot pravi sogovornik, počitek za voznika vprege pomeni predvsem skrb za dobro počutje psov. V enem dnevu vsak pes porabi med 10 in 15 tisoč kilokalorij, kar je približno štiri- do šestkrat več kot povprečen odrasel človek v običajnem dnevu. »Precej časa med počitkom nameniš za pripravo hrane, predvsem za to, da vsak pes vzdržuje apetit in kar se da zdravo telesno težo. Med dvema postankoma sem poleg suhe hrane in vse potrebne opreme s seboj na saneh tovoril tudi dvajset kilogramov mesa. Psom na mestu za počitek pogrneš s slamo, jim nadeneš plašče, jih nahraniš in jim po potrebi nameniš še kaj dodatne pozornosti. Včasih kakšen potrebuje masažo, lahko se zgodi, da se kateri poškoduje. Bolj ko si pri skrbi za pse učinkovit, več časa ostane za tvoj počitek. Vodniki spimo zunaj, pogrneš si ležišče, se zaviješ v 'spalko' in pokriješ še z vrečo, ki te varuje pred vetrom in vlago.« Kot pravi Luka Mušič, so bile temperature konec marca, ko je potekala dirka, za skandinavske razmere že precej blage – od desetih stopinj pod lediščem do plus pet. »Če ti delo s psi in mraz ne odgovarjata, potem tam nimaš kaj iskati,« še dodaja. Poleg surovih vremenskih pogojev je največja nevarnost, ki v takšnih situacijah preži na vodnika, padec in izguba sani. »Morda se bo kateri od psov obrnil in pogledal, kaj se je zgodilo, a bodo tekli dalje.«

Kot pravi, je bila dirka le češnja na torti njegovega siceršnjega dela s psi v vasici Slussfors na Švedskem. Kot turistični vodnik goste vodi na večdnevne izlete s pasjimi vpregami. Njegovo vsakodnevno delo pa predstavlja tudi skrb za od sedemdeset do sto psov, kolikor jih ima Karlssen v vzreji. »Gre za delo z živimi bitji, zato ustaljenega urnika ni, delamo okoli 12 ur dnevno, en dan v tednu je prost.«

Glavni razlog, ki ga vsakič znova zvabi na sever Evrope, so seveda aljaški haskiji. »So zelo vzdržljivi, močni in tudi pametni, nekateri se bojijo človeka in so zato previdnejši, imajo pa tudi izjemen občutek za orientacijo, dober spomin, so tekmovalni, a vselej prijazni in nežni. V vsem tem času še nisem doživel, da bi se kakšen vedel agresivno do človeka,« pravi.

Domov se je vrnil v začetku maja, nazaj na sever pa se odpravlja spet decembra. »Če se situacija s koronavirusom ne bo bistveno poslabšala in bo turistična sezona kolikor toliko normalno potekala,« pristavi sogovornik, ki tako še naprej ostaja razpet med Skandinavijo in Slovenijo.