Sedmica: Navidezna tarča

Sobotne demonstracije sem spremljala na licu mesta, se pravi na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Tako kot, denimo, novoizvoljeni predsednik države Danilo Türk, obrambni minister Karel Erjavec in ministrica za delo Marjeta Cotman. Še zlasti navzočnost slednje je bilo prvovrstno presenečenje ali, če hočete, šala, saj je gospa ministrica (skupaj s celotno vlado) soodgovorna za mizerno nizko minimalno (beri delavsko) plačo. Se razume, skupaj s sindikalnimi vodstvi in delodajalci, proti katerim so bile demonstracije uradno naperjene. Ampak po mojem mnenju so bili delodajalci le navidezna tarča sobotnih demonstracij; predvsem zato, ker je v deželici pod Alpami vlada oziroma država največji delodajalec; pa tudi zato, ker so se sobotnega spektakla v glavnem mestu med drugim udeležili tudi šolniki, študentje in upokojenci, ne prvi, ne drugi, ne tretji pa nimajo z delodajalci, proti katerim je bila grozeča človeška sila uradno usmerjena, nobene zveze. Vsaj neposredne ne.

Vzemimo, da bi sindikalni voditelji in množica, ki jim je v soboto sledila, v resnici verbalno grozili (izključno) lastnikom zasebnega kapitala. V tem primeru se vladajoči eliti nezadovoljnih državljanov ne bi bilo treba bati. A so se vladajočim politikom v soboto vendar tresle hlače in so vladno in predsedniško palačo ter državni zbor pred nepredvidljivimi protestniki zavarovali z ograjo in s policisti. Tudi s policisti za posebne primere, se pravi s specialci. Če stvari pogledamo s tega zornega kota, pa je bila ministrica Marjeta Cotman, ki si je drznila pojaviti se v volčjem brlogu, če se tako izrazim, svojevrstna junakinja dneva.

Za svojevrstnega junaka se je na sobotnih demonstracijah izkazal tudi novoizvoljeni predsednik države Danilo Türk. Junaško (beri diplomatsko) je namreč prestal rohnenje ansambla Rock Partyzani, ki je prepeval: Revolucija, ja, ja, revolucija, ja, ja, revolucija, revolucija in tako naprej. V tem trenutku je bil gospod predsednik več kot očitno v zadregi. Tudi zaradi navzočnosti predsednika države, gospoda ministra in gospe ministrice so bile sobotne demonstracije vsaj za moj okus navadna farsa, ki tistim, ki živijo s tristo evri na mesec, ne bo prinesla izboljšanja življenjskih razmer. In organizatorjem sobotnih demonstracij v resnici zamerim. Sindikati bi se morali (in sicer že zdavnaj) odkrito postaviti po robu vladi, potem naj se pa vlada prereka z delodajalci. Vsekakor ima politična manjšina v urbanem političnem okolju, v katerem se celo organizatorji demonstracij hvalijo z mirno in dostojanstveno množico, neprimerno večjo moč kot navadna raja (pri čemer z izrazom raja ne mislim nič slabega).

Sicer pa se sobotnega sindikalnega shoda v Ljubljani ni niti približno udeležilo sedemdeset tisoč demonstrantov, kot so trdili predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, pristojni za stike z javnostjo. Kvečjemu jih je bilo polovico toliko, saj jih več kot trideset tisoč na Kongresni trg in v okoliške ulice sploh ne gre. Je pa res, da so bili lokali in trgovine v bližnji in daljni okolici Kongresnega trga natrpani z »demonstranti«. Očitno so prišli nekateri v prestolnico na izlet. Na sindikalne stroške, se razume. Kar pa ni – pri tako nizki minimalni plači in tako visokih življenjskih stroških – nikomur za zamerit.