Kar je v nas človeškega

Prejemnica velike nagrade na lanskem Mednarodnem festivalu likovne umetnosti kiparka Anja Kranjc se v Kranj vrača z dvema umetniškima cikloma, slikarskim Utelešanje divjine in kiparskim Nevidno vidno.

Kranj – Na devetem Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti, ki se je lansko jesen odvijal pod naslovom Lepljenka, kolaž, asemblaž: Reciklirane zgodbe, je osrednjo veliko nagrado (grand prix) prejela kiparka Anja Kranjc. Mednarodna strokovna žirija jo je nagradila za vrhunsko izražanje na področju asemblaža, kiparstva in spajanja različnih elementov, ki gradijo končno kiparsko stvaritev. Ob tem je žirija prepoznala odličnost v usklajevanju med klasičnim in sodobnim pristopom ter mojstrsko poznavanje in obvladovanje različnih materialov pri avtoričinem umetniškem snovanju. Nagrajenki po tradiciji v naslednjem letu sledi razstavni termin v Mali galeriji, ki ga tokrat v sodelovanju z Gorenjskim muzejem dopolnjuje dodana razstava v kletni Galeriji Mestne hiše.

Kiparka Anja Kranjc – kot je dejala, je bila ob več kot sto sodelujočih avtorjih na zadnjem festivalu nemalo presenečena, hkrati pa zelo vesela nenadejane nagrade – je v Kranj pripeljala, lahko bi rekli, kar dve razstavi, ki pa na neki način tvorita celoto njenega ustvarjalnega kreda. Ta namreč temelji na poglabljanju v človeško bit; v kompleksnosti človekovih čustvenih svetov in različnih psiholoških stanj Kranjčeva raziskuje in skozi likovnost izraža svoje poglede na svet.

Vidimo, kar je očem nevidno

V kletni Galeriji Mestne hiše si ogledujem kipe iz cikla, ki ga je kiparka poimenovala Nevidno vidno. Ustvarja jih od jeseni 2019 naprej, z njimi je tudi navdušila festivalsko galerijo, dodala pa jim je še nekaj novih. Potrdi občutek, da se osem figur (teles) v kletnem prostoru počuti dobro. Predstavljajo se nekoliko nenavadnih oblikah in podobah. Kot da nam o sebi želijo povedati več, kot lahko v tistem hipu vidimo.

»K sodelovanju sem povabila ljudi, ki jih poznam, sorodnike, prijatelje, znance, ki so se odzvali. Naredila sem odlitke njihovih dlani, pri nekaterih tudi stopal, in jih v nadaljevanju zmodelirala tako, kot jih jaz občutim. Pri tem so lahko sodelovali, povedali, ali se tudi sami vidijo na tak način, bi mogoče kaj spremenili …« pripoveduje Anja Kranjc; da njen namen ni ustvariti realistične zunanje podobe. »To, kar vidite, je nevidno telo, občuteno telo. Notranje človeško sem obrnila navzven.« Pri tem uporablja različne materiale, kipe gradi v tehniki kolaža, saj so telesa sestavljena iz koščkov občutij, življenja, spominov, kot jih v posameznih osebah prepoznava kiparka.

Uporablja vosek, pesek, mavec, kose blaga, druge različne predmete, ki so last portretirancev, kipe lahko tvorijo veje, rogovje … »Vsak predmet ali material ima svoj pomen. Vosek je na primer topel in mehak, tak je tudi tisti človek, mavec na prvi pogled deluje trdno, a je krhek, drobljiv, pesek predstavlja sledi, ki jih pustimo, a se počasi zabiršejo. Govorim o minljivosti in o našem odnosu do nje. Zanima me, kako minljivost vpliva na ljudi. To, ali smrt zanikamo ali se je zavedamo, zagotovo vpliva na naše siceršnje življenje.« Kot angažirana umetnica meni, da smo smrt potisnili nekam daleč proč, s tem pa se je še bolj razvil kapitalizem, pohlep za denarjem. Kapitalizem nas ves čas usmerja proč od smrti, da pozabimo, da smo minljivi. »Nekoč so bila plemena ves čas blizu smrti in so zato živela drugače. Zdaj je – še posebej v času pandemije – ves čas prisoten strah pred smrtjo.«

Pri kipih poudarja tudi občutljivost pri ljudeh, ki je ne razume kot nekaj slabega. Da si dovolimo biti občutljivi in s tem človeški, odprti drug do drugega, nas dela manj vodljive in bolj samosvoje. »Takrat naredimo, kar sami mislimo, da moramo, in ne tistega, kar hočejo drugi.«

Tu je na ogled še prostorska instalacija z naslovom kapljice. Kapljice iz brona delujejo kot nekakšni zarodki. »Kapljice, ki kapljajo z dreves, z neba se na koncu stopijo z zemljo, od koder zrase novo drevo idej. Kapljice so prinašalke življenja, svetlobe, novega ...«

V iskanju divjine v nas

V Mali galeriji nas kiparka preseneti s platni velikega formata. Pove, da gre za cikel z naslovom Utelešanje divjine, ki ga ustvarja sočasno s kiparskim ciklom. Če pri kipih avtorica z različnimi materiali predstavlja značaj portretirancev, če kipe lahko obhodimo, potem pri slikah poudarja, da je takrat, ko gremo v naravo ali pa smo v družbi ljudi, meja ves čas zabrisana. »Na primer naša koža je fizična meja, zavedno obstajajo energije, duhovne sfere, preko katerih prehajamo eden v drugega. Ko gremo v gozd, recimo občutimo vse, kar nas obdaja, se umirimo in postanemo bolj podobni drevesu, naravi, pticam ...« ob slikah pripoveduje sogovornica. Figure, običajno gre za podobo deklice, se stapljajo z gozdno pokrajino. Kot da nam želi povedati, naj utelesimo to divjino, ki v naš poišče pristno, občutljivo in vedno znova manj vodljivo.

»Vprašajo me, ali sem v svojih razmišljanjih družbeno kritična. Seveda sem, a ne ker bi to morala biti, ampak zato, ker me to vodi v razmišljanju in ustvarjanju.« Ali kot zapiše umetnostna zgodovinarka Ana Debeljak: »S svojo družbeno angažirano umetnostjo opozarja na kapitalistično preplavljen svet, ki v ospredje postavlja nedosegljive ideale in predmete, ki jih posedujemo, in ne življenj, ki jih živimo in čutimo. S krhkostjo naj bi si ljudje dovolili živeti življenje brez vsiljenih norm, ki jih prinaša potrošništvo.«

Anja Kranjc ima še mnogo zamisli za kipe in slike. »Cikel še ni končan, pravzaprav je to šele začetek,« pove kiparka, ki tja v prve dni junija s svojimi umetniškimi deli, kipi in slikami, gostuje v Kranju. V iskanju človeškega v soljudeh in nas samih je ogled še kako priporočljiv.