Skupaj so stari tristo let

Minuli teden so trije čili starostniki na Škofjeloškem praznovali sto let: Ana Tavčar s Partizanske ceste, Aleš Berce s Trate in Anca Gantar s Sela pri Žireh. V čem je skrivnost njihovega dolgega življenja?

Škofja Loka, Žiri - Ana Tavčar je bila rojena 16. julija 1909 na Starem Dvoru v družini z desetimi otroki. Rada se spominja svojega »bosonogega« otroštva in mladosti, ko je služila na več kmetijah. Življenje je bilo trdo in skromno, a vse kaže, da jo je utrdilo v korenino, ki ji je sojeno dolgo življenje. Delala je v Gorenjski predilnici, se ob koncu vojne poročila, ob rojstvu sina Francija ostala doma, kasneje pa se je do upokojitve zaposlila kot čistilka v LTH. Leta 1996 sta z možem obhajala zlato poroko, dve leti zatem je mož umrl. Danes živi s sinom in njegovo družino, ima vnukinjo in vnuka ter pravnukinjo in pravnuka. Kje tiči skrivnost njenega dolgega življenja? V tem, da dela od mladih nog, da se je še v pozni starosti rada vozila s kolesom in z vnukovimi vrstniki brcala žogo v Gorajtah, vrtnarila, gobarila in bila skratka ves čas v gibanju. Zagotovo pa tudi v njenem veselju do življenja. »Čeprav sem že zelo stara, rada živim,« je dejala čila stoletnica, ko sta jo ob visokem jubileju obiskala župan Igor Draksler in predstavnica Rdečega križa Ivica Kožuh.

Anca Gantar ali Štefanova Anca s Sela pri Žireh je stoti rojstni dan praznovala 11. julija, v ponedeljek opoldne pa so jo na občini pričakali številni Žirovci. »Povsem enako je danes, ko imam sto let, kot je bilo pred tednom,« je povedala nam in gostiteljem: podžupanu Marku Mrlaku in predstavnikom društva invalidov, krajevnega Rdečega križa, upokojenskega društva in žirovskih borcev. Kljub častitljivi starosti ostaja zvesta svojemu načelu, da je treba za preživetje delati, zato gre tudi v teh dneh na njivo ali pleve na vrtu, rada pogleda, kako se gospodari na kmetiji. Vse življenje je v Žireh, Pr' Štefan na Selu, pravi, da je bilo treba vedno trdo delati, kar naj bi bil tudi recept za dolgo življenje. Anca je, kljub slabšemu vidu, zdrava: »Vse lahko jem, vsak dan pa tudi kaj popijem (nasmeh). Kozarec rdečega vina!« Nikoli ni bila poročena. Nekaj časa je bila zaposlena v Alpini, doma je tudi šivala copate in z njihovo prodajo zgradila novo hišo in hlev. Anci želimo, da bi jih doživela še nekaj več, saj je povsem čila, iskriva in razumnih misli. Trenutno edina stoletnica v Žireh ima visoko starost že v genih. Njena sestrična Marjana Primožič, Žustova mama, je doživela 103 leta, enako stric Franc Gantar.

Aleš Berce se je rodil pri Peskarjevih v Dražgošah 18. julija 1909. Bil je najmlajši, šesti otrok, že pri dvanajstih letih pa mu je oče rekel, da je neumnosti (šole) dovolj in je treba delati. »Cele dneve smo garali v gozdu. Zaslužek ni bil pomemben, ampak delo,« se spominja stoletnik. Delati mu danes seveda ni več treba, zato toliko bolj uživa v družbi otrok in tudi pravnuka. Živi v hiši, ki jo je na Trati v Škofji Loki zgradil leta 1952, kjer sta tudi sin Marjan in hči Albina z družinama. Zadnje desetletje mu nagaja bolezen. Pravi, da ga daje revma, slabo vidi in sliši, poleti ga tudi 'matra' vročina: »Sam sebi niti ne zaupam, zato ne grem daleč od hiše.« Ima dobre zdravnike, ki ga večkrat obiščejo, vsaj enkrat mesečno je pri njem župnik. Pogreša sovrstnike s katerimi bi se lahko pogovoril. Zato pa je življenjsko zgodbo povedal nam. Leta 1938 se je poročil s Pavlino Habjan, Šimnovo iz Dražgoš, že kmalu za tem pa odšel za bratoma na delo na žago v Novo mesto. »To mi je najbrž rešilo življenje, saj so Dražgoše med vojno zbrisali,« pravi. Po vojni (med njo je dobil še sina Ivana in hčer Majdo) je bila žaga nacionalizirana, delo je dobil pri Heinricharju (enem od predhodnikov Jelovice). »Veliko sem delal na terenu in spoznal vso Gorenjsko,« svoje delo nabavnega referenta opiše Aleš Berce, ki je bil kasneje še vodja skladišča, po upokojitvi pa portir v samskem domu, inkasant in vratar v Jelovici. O receptu za visoko starost pravi, da je ni: »Nihče iz družine ni doživel toliko let. Zagotovo pa tem letom nekaj prinese garanje in preprosta, skromna kmečka hrana.«