Ahac

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. marec 2022 / 21:42

»Včeraj sem bil na nekakšnih partizanskih proslavah v Loškem Potoku: spomenika na Debelem vrhu in v Belih Vodah. Prvi spomenik je tam, kjer sem srečal po dnevu in eni noči blodne hoje po tistih strašnih in zasneženih gozdovih tri mrtve partizane in sem pri njih našel jabolko. To je bilo moje prvo srečanje s smrtjo. Še dolga leta potem in še potem v 'svobodi' je bilo vedno tako, da nisem mogel spati, če sem se zvečer spomnil na to in na vso to mojo blodnjo od Mikličeve vile naprej. Takoj sem razpoznal kraj in jasno se mi je zbudil spomin. Zagledal sem samega sebe, kako se previdno približujem truplom v tistem čudnem mraku, ki vlada v zasneženem gozdu ob oblačnem dnevu. Sklonjen, s puško na gotovs, previdno, počasi, korak za korakom, prisluškujoč, vendar z očmi uprtimi predse, moram se ozirati okoli sebe, ker še vedno računam, da je nekje postavljena italijanska zaseda in morda me opazujejo, zato naj mislijo, da jih niti ne slutim in samo tako me bodo še pustili na miru, jaz pa s tem pridobim na času in našel bom neko rešitev. Ta napetost mine šele, ko sem čisto zraven trupel, mine le za toliko, da se lahko zavem teh mrtvih, ki so partizani in ki bi namesto njih lahko tu ležal tudi jaz. Dva tokova me zdaj mogočno preplavljata: opreznost, poslušanje: vse telo, vsi čuti, razen oči, so na preži, so izproženi ven v to hosto in prežijo na daljave, le oči so prikovane na ta trupla in široko razprte – oči nič ne mislijo na nevarnosti, široko odprte gledajo to smrt. Široko odprte oči. In zdi se mi, kakor da so mi ostale skozi vsa štiri leta tako na široko do bolečine široko odprte za smrt, za konec. Široko odprte oči samo strmijo in strmele so vsa štiri leta …« (str. 190–192)

Legendarni profesor Dušan Pirjevec (1921–1977) je v poznih letih pisal dnevnik in gornje besedilo je vpisal 21. julija 1975. V tistih letih je pisal znamenite študije v zbirko Sto romanov. Njegovo vojno doživetje v onih strašnih in zasneženih notranjskih gozdovih iz oktobra 1941 je bilo tudi 34 let pozneje tako močno, da se bere kot roman, dojeti pa ga je mogoče le s pomočjo filozofije. Široko odprte oči, odprte za smrt. Te besede zvenijo pristno in hkrati hajdegerjansko. S to knjigo je Beletrina zaznamovala stoto obletnico njegovega rojstva. Prinaša njegovo medvojno korespondenco in povojne dnevnike. O njem pa pišejo kritik Andrej Inkret, hčerka Alenka Pirjevec, zgodovinar Peter Vodopivec in pesnik Boris A. Novak, ki je bil njegov študent. Veliko je bilo že napisanega o njem, a ga je vedno znova vredno brati. Je bil pač velik.