Potep po pozabljeni Dolenjski

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 07:16

Neizmerno sem hvaležna, da sem bila med preteklimi kot jara kača dolgimi omejitvami, ki jih ta hip dojemam le še kot zoprn spomin, del Gorenjske. Privilegiranka, ki se je lahko sladkala s pravo blejsko »kremšnito«, ki je lahko en dan poležava med žafrani v škofjeloških hribih in naslednji dan stala v senci snežnih sten na Vršiški cesti. Izbranka, ki si je grela lica pri Planšarskem jezeru na Jezerskem in se spet drugič sprehajala po ravninah Sorškega polja. A je bilo veselje še večje, ko je nevidni zid med regijami končno padel in si je moja gorenjska duša po več mesecih prečesavanja domačih kotičkov končno privoščila pobeg v drugačnost.

Najprej se mi je v misli zasidrala ideja o naši Primorski, o toplem soncu, o namakanju konic prstov v hladno morje v družbi galebov in sladoleda. O Piranu, kjer bi meditirala v zvokih morja in se nato počasi, lenobno sprehodila po ozkih ulicah do cerkve sv. Jurija. Druga misel me je popeljala v Logarsko dolino, do slapu Rinka, ki kot prvi na mojem seznamu želja še vedno ni prejel rdeče kljukice. Potem sem sanjala o prekmurskih dödolih, gibanici in zlejvankah, o neskončnih ravninah in gričih na Goričkem.

A sem na koncu pristala na Dolenjskem – v regiji, ki me vedno spomni na nočne vožnje proti Hrvaški, proti morju, v avtu, napolnjenem do zadnjega kotička, da se je vsa naša krama na vratolomnih ovinkih nevarno nagibala levo in desno, jaz pa sem se s težavo trudila zatisniti oko. A sem pretekle prvomajske praznike pokrajino cvička in zidanic spoznala v povsem drugi luči. Ko so se drugi rinili proti Vipavi in obali, ko so Primorci »okupirali« Kranjsko Goro, sva midva z Nejcem ubrala pot proti pozabljeni Dolenjski.

Najprej sva se ustavila pri enem izmed najbolj tipičnih srednjeveških gradov v Sloveniji – gradu Žužemberk, ki se mogočno dviga nad reko Krko. Le ovinek stran, v naselju Soteska, pa sva na zeleni brežini obiskala Hudičev turn, ki naj bi bil nekoč del enega izmed najlepših dvorcev na Slovenskem – dvora Soteska. Po ogledu slednjega sva potep nadaljevala proti Novemu mestu, si v centru nabrala energijo ob kavi in tortici ter se sprehodila po tihih ulicah starega mestnega jedra. Toplo sonce naju je grelo, ko sva uro kasneje poležavala v grajskem parku gradu Otočec, izlet pa sva zaključila ob vrčku hladnega piva in slastni pici v ljubki vasici Kostanjevica na Krki. Majhne zidanice nad sončnimi pobočji, poraslimi z vinogradi, okljuki Krke, plitkemu študentskemu žepu že kar preveč prijazne cene in dobra hrana me bodo zagotovo še velikokrat zvabili proti tej pozabljeni regiji.