Demokracija, dete Gorenjskega glasa

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. april 2021 / 15:48

Spomladi leta 1989 je slovenska politična opozicija, kasneje združena v Demosu, iskala izdajatelja časopisa t. i. slovenske politične pomladi Demokracija. To nalogo si je v negotovih razmerah upal prevzeti Gorenjski glas in tako postal »boter« prvemu slovenskemu opozicijskemu časopisu.

Slovenska osamosvojitev je sestavljena iz mnogih dejanj. Nekatera od njih so bolj znana in poveličevana, nekatera pa – neupravičeno – izginjajo iz zgodovinskega spomina naroda, čeprav si tega ne zaslužijo. Verjamem, da med slednjimi ne bo zgodovinskega petka, 21. aprila leta 1989, ko je v okviru tedanje priloge Gorenjskega glasa z imenom Odprte strani izšla prva številka Demokracije, opozicijskega časopisa slovenske pomladi, ki je poročal o tistem, o čemer drugi niso.

Voditelji Slovenske demokratične zveze so pri velikih, uveljavljenih časopisnih hišah zaman iskali izdajatelja novega časopisa. Zavetje jim je ponudil Gorenjski glas. Prve tri številke so izšle v okviru Odprtih strani, četrta številka 21. junija leta 1989 je bila že samostojna. Bila je tudi zadnja pod streho Gorenjskega glasa.

Prva peresa tedanje Demokracije so bili »očetje slovenske osamosvojitve«, ki so tudi na tak način predstavljali vzroke za kasneje tudi tragične izdihljaje tedanje skupne države in idejo za novo državo slovenskega naroda. Glavni urednik je bil Dimitrij Rupel, odgovorna urednica Laura Štraus, ustanovitelji pa so bili še France Bučar, Janez Janša, Ivan Oman, Tomaž Pisanski, Hubert Požarnik, Veno Taufer, Ivo Urbančič in Peter Volasko. Sam nisem sodeloval pri pogovorih o izdajanju Demokracije, kot novinar pa sem bil povabljen k pisanju. Tedanja odgovorna urednica Gorenjskega glasa, žal že pokojna Leopoldina Bogataj, je ob spominjanju na ta dogodek povedala, da so morali tisti, ki so sodelovali pri projektu izdaje Demokracije pri Gorenjskem glasu požreti marsikatero grenko tako doma na Gorenjskem kot širše v Sloveniji. Vendar je Gorenjski glas tudi s tem dejanjem gradil neodvisno in samostojno uredniško politiko.

Kot novinar sem se lep del poklicne poti srečeval z ljudmi, ki so sodelovali pri nastajanju Demokracije. Tako s tistimi, ki so bili v časopisnem svetu s strani uradne politike in so bili deležni pritiskov tedaj pomembnih političnih veljakov, tudi gorenjskih, vendar demokratičnega projekta niso preprečili, in z ljudmi, ki so postavljali na noge Demokracijo. Deležen sem bil hvaležnosti slednjih, da je takrat Gorenjski glas, za mnoge »nepomemben in zakoten časopis« upal tvegati in povedati, da je trdno na strani demokratičnih sprememb v Sloveniji.