Za stoletnico že »špara«

Besedilo: Damjana Peternelj
Kategorija: Razvedrilo / petek, 2. april 2021 / 09:11

Jožef Jelovčan iz Bukovega Vrha je 15. februarja praznoval 99. rojstni dan.

Rodil se je na domačiji Hotovnk v Bukovem Vrhu v družini sedmih otrok. Šolo je obiskoval v Poljanah, kamor so otroci hodili peš trikrat na teden. »Ata je želel, da bi se šel učit za 'fajmoštra', zato sem potem hodil vsak dan, da bi več znal. Ko sem kasneje zbolel za tuberkulozo, me v to, kar ni bila moja želja, niso več prepričevali.« Sam se zato še danes pošali: »Sem rajtov študirat, sem hotel bit far, mi je dekle dišalo, mi je smrdu oltar.« Služil je pri tetah v Bačnah pri Polenšk in v Veštru, pripoveduje Jelovčan. Pet let je služil vojsko v Dalmaciji. »Bil sem majhen in 'švoh', kakih pet kilogramov mi je zmanjkalo, pa sem bil kuhar in občasni frizer.« Ob začetku druge svetovne vojne in med njo je bil kurir. »Moj prijatelj Šubic, ki je kasneje padel, mi je rekel, naj ostanem doma in se skrivam. Tako je dekle, ki je čistilo prostore Nemcev v mežnariji v Poljanah, prihajalo do nas z informacijami, jaz pa sem jih posredoval naprej. Partizane sem predvsem opozoril, kje se bodo zadrževali Nemci, kje bodo imeli obhode, da so se potem umaknili.«

Prevzel naj bi gostilno Na Vidmu

Ženo, ki je bila deset let mlajša od njega, je spoznal po vojni pri Platišu v Bukovem Vrhu, kjer je služila za deklo. »Ko je šel domači sin k vojakom, sem vzel kmetijo v najem. Vmes sva se poročila in živela tri leta na kmetijskem posestvu v Dobju, kjer sem bil nekaj časa vodja. Kasneje sva se vrnila nazaj k Platišu.« Pove, da je, ko je bil še mlad, skoraj vsak dan pomagal na kakšni od kmetij v okolici. Četudi se ni izučil nobenega poklica, je kuhal oglje in apnenec, izdeloval opeko. Za kmetijo, na kateri se je rodil in kjer zdaj živi, se je štelo, da jo bo prevzel brat, a se je poročil v Škofjo Loko. »Z ženo, s katero sva imela šest otrok, sva prišla sem v začetku šestdesetih let. Gospodaril je še oče, ki je pred tem delal v Ameriki in ob vrnitvi za deset let vzel v najem gostilno Na Vidmu v Poljanah. Sam sem šel na gostinski tečaj v Dobrno, ki je trajal tri mesece, saj se je štelo, da bom Videm prevzel. Potem pa iz tega ni bilo nič, saj so ga nacionalizirali. Ko mi je oče prepisal kmetijo, sem izplačal brata in sestre in z ženo sva se preživljala z rejo govedi in oddajo mleka.« Kmetijo so posodobili in do domačije uredili cesto. »Kot gospodar sem se kar znašel, še najteže je bilo, ko je bilo treba kupovati stroje. Kupil sem prvi traktor, a vozil ga nisem, upravljal ga je sin. Sem pa užival na motorju, ki sem ga kupil okrog leta 1955.«

Še lani je delal butarice

Jožef Jelovčan pove, da se človeku v tako dolgem času zgodi »vse sorte«. Da je preživel že marsikaj, da obiskov med epidemijo ni najraje sprejemal, pa jih tudi pogrešal ni. Bolan sicer ni, ima pa putiko, za katero se smeje doda, da je že nekaj časa njegova. Ko vprašam, kako se sicer drži, pove, da je bil ravnokar cepljen proti covidu-19, da ni imel nobenih stranskih učinkov in da se, če je prebolel že toliko bolezni, tudi te ne boji. Hvaležen je, da zanj lepo skrbi sinova družina, ponosen je na pet vnukov in prav toliko pravnukov. Snaha Marija, ki je poleg ob pogovoru, doda, da je še vedno kar pri močeh. Po kapi pred 21 leti ga desna stran telesa ne uboga, kot bi si želel, a lani je sam še naredil petdeset butaric za kurjavo. Zbuja se z radiem, na televiziji spremlja aktualno družbeno-politično dogajanje. Ob lepem vremenu rad prehodi okolico hiše in bere. Celo številko Gorenjskega glasa mu še uspe prebrati ob dnevni svetlobi, poudari. In kaj si želi za naslednji rojstni dan? »Da bi bil zdrav, pa da mi brada ne bi tako hitro rasla,« pove smeje, snaha pa doda, da se še vsak dan sam obrije. »Pa za sto let premišljujem, kako in kaj, in 'šparam' denar.« Koga vse bo povabil, vprašamo. 'Tamlade', ki skrbijo zanj, ter druge sorodnike, sosede »pa Šubičevo (zdravnico, op. a.) in Francko (patronažno sestro, op. a.), ti dve tudi, ja, ker me večkrat obiščeta.« Na opazko, da je za nekoga, ki je že v svojem stotem letu, dobro videti, začne kazati gube na čelu: »Teh je veliko, za vsako desetletje kakšna. Pa malo počasen sem postal,« odvrne s še vedno hudomušnim pogledom in hvaležno skromnostjo za drobne utrinke dneva: zakurjeno krušno peč že kmalu po sedmi uri zjutraj in tople obroke pa kakšen obisk, ki mu v stari hiši poleg sinove, kjer živi, barvajo vsakdan.