Anton Tomažič, glas kristjanov v SDZ

Tomažič je v SDZ videl priložnost, da se tudi slovenski kristjani vključijo v politično odločanje, v trenju med levim vodstvom in desnim članstvom pa se je zavzemal za demokratični pluralizem.

Anton Tomažič (roj. 1950), doma z Vira pri Domžalah, je pravnik, informatik, inovativni podjetnik, osamosvojitelj, publicist, svetovni popotnik, krščanskodemokratsko usmerjen državljan, aktiven in vseprisoten na družabnih omrežjih.

Tomažič pogosto poudarja, da je po 45-letni diktaturi v Sloveniji obstajala le ena – levičarska elita. »Redki desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili popolnoma zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja. /…/ Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v družbenem okolju enoumja … Tako se seveda tudi niso mogli razviti mnenjski voditelji (desnice) in tako s(m)o posamični razumniki bili pretežno v anonimnosti …«

Za mladega človeka s solidnimi talenti in voljo do dela in življenja je bilo v takšni družbi zelo težko živeti, če se ni uklonil in pridružil levičarski eliti, se spominja Tomažič. Praktično so imeli določene meje, do kod lahko sega njihova kariera. »Zato ne moremo (niti ne smemo) obsojati nikogar, ki se je nekoliko uklonil (beri: vstopil v ZK), da bi sploh lahko uresničil svoje življenjske potenciale«, opozarja Tomažič.

Aretacija Janeza Janše in vse, kar je ta povzročila v slovenski družbi, je imelo na Tomažiča velik vpliv. Morda še toliko bolj, saj je Janšo osebno poznal. Prav na dan aretacije je imel Tomažič z njim dogovorjen poslovni sestanek v Mikro Adi. »Nisem slutil, da sem priča zgodovinskim dogodkom, vendar sem se takoj aktivno vključil.« Po svojih močeh je pomagal Odboru za varstvo človekovih pravic, ki je bil ustanovljen v času aretacije četverice.

V Novi reviji št. 77/1988 je objavil članek, v katerem je predlagal »takojšnjo ustanovitev (do tedaj še protizakonite, vendar po mojem mnenju popolnoma legitimne) politične stranke, Slovenska demokratična zveza«. Tomažič se je tako znašel med prvopristopniki v SDZ (Slovenska demokratična zveza). Na ustanovi kongres SDZ je prišel kot »osamljen desničarski razumnik, opogumljen z gibanjem slovenske pomladi preteklega leta«. Ker se je počutil popolnoma anonimen, se je kar sam predlagal za izvolitev v vodstvo SDZ, kar je takole utemeljil:

»Pripadam sloju, ki je bil dolga desetletja popolnoma odrezan od politike: slovenskim kristjanom … Ker pa vem, da je tudi med vami veliko slovenskih kristjanov, pričakujem, da bomo v tej naši novi stranki imeli možnost uveljavljati svoje interese in stališča. Če me boste izvolili v Svet stranke, vas bom tam z veseljem zastopal …«

Tomažič je v SDZ videl realno priložnost, »da se tudi kristjani vključijo v politično odločanje, v trenju med 'levim vodstvom in desnim članstvom' pa se zavzemal za demokratični pluralizem«. Spominja se, da je že od samega začetka v SDZ obstajalo precejšnje nasprotje glede političnih stališč ter vrednot – med vodstvom in večino članstva.

»Večina vodstva (predvsem pod vplivom predsednika Rupla) je bila pretežno levičarsko usmerjena in delno celo pripravljena igrati vlogo nekakšne 'dvorne opozicije' silam prejšnjega sistema … Skratka zaščitili naj bi nosilce prejšnjega sistema ter Sloveniji zagotovili nadaljnjo pretežno levo provenienco.«

Zato ne preseneča, da je Tomažič napisal pismo članu vodstva dr. Francetu Bučarju. Opozoril ga je, da »ne bi bilo dobro preveč deliti novih političnih sil in sem videl prostor za nas desničarje (in krščanske demokrate) tudi v SDZ«. Neuspelo iniciativo pa je Tomažič takole komentiral:

»Če bi moja pobuda uspela, bi lahko SDZ /…/ samostojno krenila v smer klasične evropske desnosredinske stranke … Za ustanavljanje SKD potem niti ne bi bilo kakšne posebne potrebe ...«

Tomažič je kot Demosov poslanec prevzel vodenje zakonodajnopravne komisije, vneto pa je delal tudi v domžalski občini. Posvečal se je vprašanjem sprave, medvojnih in povojnih pobojev, denacionalizacije in volilne zakonodaje.

»Če nam ne bi že decembra 1991 zminirali koalicije Demos, nekaj mesecev pozneje pa pomagali vreči tudi osamosvojitvene Peterletove vlade, bi omogočili veliko hitrejšo in uspešnejšo tranzicijo,« je prepričan Tomažič.

Do usodnih premikov je prišlo tudi v SDZ, kjer je vodstvo »v svojih javnih stališčih izražalo avtentično voljo večine članstva le glede nacionalnega vprašanja, ne pa tudi negativnega odnosa do komunizma in njegovih nosilcev ter naslednikov«. Pogosto je prihajalo do vse večjih trenj in napetosti med vodstvom in večino članstva, ki je na tretjem kongresu SDZ vodstvu izreklo nezaupnico ter preprečilo zasuk stranke v levo. Takrat je največjo napako naredil Janez Janša, »ki zaradi velikega števila prijateljev med odhajajočimi 'demokrati' ni mogel ostati med Narodnimi demokrati … Levica ne bi zmagala na volitvah 1992, saj bi bila močnejša desna koalicija«.

Anton Tomažič, ki se je demokratičnemu gibanju pridružil iz ljubezni do domovine, je po volitvah leta 1992 zapustil politiko in se v celoti in z izjemnim uspehom posvetil podjetništvu.