V spomin prof. Sabiri Hajdarević

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. april 2024 / 06:54

Svoje učiteljice klavirja Sabire Hajdarević (1937–2024) se spominjajo njeni učenki in učenca ter ravnateljica Glasbene šole Kranj Petra Mohorčič.

Petra Mohorčič: »Vsak učitelj na svojih učencih pušča sledi, mnoge trajne. Sabira Hajdarević je v Glasbeni šoli Kranj poučevala petje in klavir med letoma 1968 in 2010. Globokih sledi ni zapustila le na generacijah svojih učencev in sodelavcih, s svojim umetniškim udejstvovanjem je vtisnila trajen pečat tudi na naše mesto Kranj in širše. Spominjali se je bomo vsak na svoj način, zagotovo pa hvaležni, da smo jo poznali. Draga Sabira, naj veter nosi pesem tvojo!«

Petar Milić: »Profesorica Hajdarević je bila moja učiteljica klavirja večji del nižje glasbene šole v Kranju. Bila je zelo posebna ženska, glasbenica in pedagoginja. S svojo temno poltjo, skrivnostnimi očmi in kot oglje črnimi lasmi je name sprva naredila vtis čarovnice. Sčasoma sem spoznal, da to ni bilo daleč od resnice, le da v najbolj žlahtnem pomenu besede! Med poukom me je znala zapeljati k odkrivanju najglobljih skrivnosti glasbe. Teh pogosto niti ni znala ubesediti, a me je s svojo neomajno in skoraj fanatično vztrajnostjo prepričala, da zagotovo obstajajo! Kot vsak drugi neprecenljivi zaklad pa jih je bilo treba dolgo iskati, še zlasti v zvoku. Prisegala je na 'piljenje' vsakega tona, vse dokler se ni pojavil trenutek izjemne lepote. Takrat se je čas ustavil in znašel si se v neslutenih globinah duše in srca. Svojo sugestivnost pri pouku je znala še dodatno nadgraditi, celo zasenčiti s svojimi sicer zelo redkimi koncertnimi nastopi. V vlogi pevke nas je s temnim, žametnim in angelskim mezzosopranom popeljala v svet mistične ekstaze, ki ga tudi po več desetletjih ni mogoče pozabiti. Njena Ave Maria zame ostaja nepresežena v mednarodnem merilu vse do danes! Mislim, da je prav s svojim zgledom in umetniško močjo pri meni dosegla, da sem postal 'zastrupljen z glasbo', kot je rada poimenovala stanje, ki je zanjo predstavljalo glavni, morda tudi edini cilj pouka. Tako začaran z lepoto glasbe vztrajam na poti pianista in pedagoga, zaradi česar bom drago učiteljico Sabiro Hajdarević neizmerno hvaležen ohranil v najlepšem spominu!«

Katarina Rajgelj: »Profesorica Sabira Hajdarević je bila človek, ki si zasluži, da mu v spomin še poslednjič spregovorimo. Njena strast do glasbe je navdihovala generacije učencev, na katerih je zagotovo pustila neizbrisen pečat. Tudi moje življenje brez nje ne bi bilo izpopolnjeno. Bila je izjemna pevka, ki me je s svojim vzgledom, spodbudo in zavzetostjo vpeljala v svet profesionalnega opernega petja, ki sem mu zvesta še danes, po več kot tridesetih letih, odkar sem prvič vstopila v njeno pevsko učilnico. Njene ure solopetja so bile prav posebne. Še vedno mi nasmeh na licu nariše spomin, kako sva skupaj dihali 'po pasje'. 'Da zbudiva prepono,' je rekla. In če prepona ni ubogala, je kar sama zažvrgolela, da so se zatresle stene glasbene učilnice. 'Ajde, dajmo, dajmo, imaš ti to,' se je zasmejala. Zares, imela sem čast in privilegij deliti čas in znanje z njo, ki bi v drugačnih življenjskih okoliščinah zagotovo postala ena največjih pevk naše dobe. Še ko je štela krepko čez 70 let, je njeno petje z neizmerno lahkoto prebudilo vso paleto čustev, ki jih ponuja skladba, ko najde pravega izvajalca. Takšno izrazno moč zmorejo le redki. In Sabira je bila ena redkih. Ponosna in samosvoja, zvesta in srčna. Ljubezen do glasbe, ki nam jo je v času svojega življenja predala, bo ostala najtrdnejša vez vseh naših prihodnjih glasbenih trenutkov. In tako bo vedno ostala z nami. Hvala za vse, draga profesorica.«

Katja Frelih Dobrovoljc: »Profesorica Sabira Hajdarević je bila nadvse samosvoja in navdihujoča ženska, ki je s svojo edinstvenostjo oblikovala vsakogar in vse, česar se je dotaknila. V trenutkih, v katerih sta se tako pogosto prepredali najini življenjski poti, mi je, sprva kot učiteljica, nato naklonjena mentorica, sodelavka in prijateljica, skozi številne drobne življenjske anekdote slikala podobo svojega neizmerno bogatega in neponovljivega notranjega sveta. Iz njih je vstajala podoba močne ženske, ki je kljub velikim, že v rani mladosti na pot postavljenim oviram sledila sanjam srca ter ohranjala neomajen ponos, vero v življenje in notranjo moč, predvsem pa v neizmerno moč glasbe. Vera v tisto 'več', kar presega tehnično in stilsko glasbeno perfekcijo, v tisto 'več', kar je nosila v sebi in bila še kako sposobna začutiti, ji je predstavljala končni in hkrati edini ideal, za katerega se je bila vedno znova in znova pripravljena boriti in vanj vložiti vse, kar je premogla. S tem je puščala globoko sled v življenju vseh, ki so bili željni slediti podobnim sanjam, in prepredla naš svet s skrivnostnimi dimenzijami, ki bi v nasprotnem primeru ostale nedosegljive in neizrečene. Draga profesorica, kot ste tudi sami vedno rekli – stokrat hvala!«

Marko Hribernik: »Profesorica Sabira Hajdarevič je odšla po tiho. Tako po tiho, da se večina nas, ki smo jo poznali in spoštovali, ni utegnila od nje niti dostojno posloviti. Tako kot je odšla, pa je tudi živela. Samotarsko življenje, ki ga je delila le s peščico – predvsem s svojimi nečaki v Bosni, ki jim je zlasti v času vojne v Bosni zvesto stala ob strani in jim pomagala – je predvsem v zadnjih letih bolezen še bolj odmaknila od sveta. Njena samosvoja narava ji kljub izjemnemu glasbenemu in pevskemu talentu ni narekovala kariere, ki bi si jo pevka s takim glasom zaslužila. Posvetila se je pedagogiki in, zanimivo, pred petje vedno postavljala klavir. Ponosno je izhajala iz zagrebške klavirske šole prof. Ranka Filjaka in nam, svojim učencem, to znanje predajala z neizprosno, celo perfekcionistično strogostjo. Name, krhkega zasanjanega mladoletnika, tak pedagoški pristop ni deloval spodbudno, zato sta se najini poti tudi predčasno razšli. Kljub temu pa sem stik s profesorico ohranjal še naprej. Ostalo je predvsem spoštovanje ob dejstvu, da je profesorica Sabira na prvo mesto v svojem življenju postavila glasbo in zanjo živela brez zadržkov. Zavedala se je, koliko trdega dela in truda je potrebnega, da bi nekega dne iz nas postali 'pogorelići' in ne 'kuvari', kot nas je pogosto poimenovala, ko nismo dovolj vadili. Kot umetnica – operna pevka je pustila v svojem mestu Kranj neizbrisen pečat. Nikoli ne bom pozabil Pergolesijeve Stabat Mater, ki jo je skupaj s sopranistko Olgo Gracelj in Komornim orkestrom Carnium pod taktirko takratnega ravnatelja GŠ Kranj Petra Škrjanca izvedla v šmartinski cerkvi. In takih koncertov je bilo še mnogo. Zato bi bilo prav, da se mesto Kranj ob njenem odhodu spominu na profesorico Sabiro Hajdarević primerno pokloni. Ohranil jo bom v najlepšem spominu.«