Kalanušar je potoval čez pol celine

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. december 2018 / 21:27

Na odmevnem spominskem večeru v Stari Loki so predstavili Spominski zapisnik avstrijskega ujetnika v Rosiji, kot ga je v spomin na veliko svetovno vojsko od leta 1915 do 1918 zapisal Jože Žagar, Kalanušarjev iz Stare Loke.

Knjiga, ki jo je uredil Alojzij Pavel Florjančič, predstavlja dragoceno zapuščino za Staroločane, smo slišali na spominskem večeru, ki ga je ob stoti obletnici konca prve svetovne vojne in prav na dan Rudolfa Maistra pripravilo Kulturno zgodovinsko društvo Lonka iz Stare Loke. Jože Žagar (1886–1961), po domače Kalanušarjev, gospodar na kmetiji v Stari Loki, je veljal za človeka, ki je rad doma. Kot mladenič je sicer potoval v Jeruzalem, sicer pa je bila njegova najdaljša pot na Brezje. Toda v času prve svetovne vojne je potoval čez pol celine do meje z Azijo. Leta 1915 so ga vpoklicali v avstrijsko vojsko in tako je čez Gradec in Budimpešto odšel na vzhodna bojišča in bil že v prvem oboroženem spopadu pod Karpati v Galiciji zajet. Od tam so vojne ujetnike z vlakom odpeljali v notranjost Rusije prav do Bozoluka v Sibiriji na meji z Azijo. Del ujetnikov so od tam poslali v Sibirijo, Slovane, med katerimi je bil tudi Žagar, pa proti jugu do Rostova ob Donu. Tam so vojne ujetnike ruski kmetje potrebovali za delo na svojih razsežnih posestih. Jože Kalan je dobil delo na veleposestvu v Irinovki pri družini Fedorja Ivanoviča Kamenova. Kalanušar, ki je od leta 1909 do svoje smrti 1961 ves čas vestno pisal dnevnik in z njim napolnil več kot ducat zvezkov, je tudi v Rusiji pronicljivo opazoval in beležil dogajanja. Prav na podlagi njegovih zapisov, ki jih je Alojzij Pavel Florjančič pregledoval, prepisoval in urejal leto dni, je nastala tudi knjiga, ki so jo naslovili Spominski zapisnik avstrijskega ujetnika v Rosiji.

Občinstvo v polni Jurjevi dvorani v Stari Loki je z zanimanjem spremljalo odisejado svojega rojaka v času velike vojne. Florjančič je na zemljevidu prikazal njegovo pot od doma do Galicije, kjer je bil ujet, potovanja v osrčje Rusije, njegovega življenja na veleposesti v Irinovki, do leta 1918, ko se je iz ujetništva skupaj z drugimi najprej več kot sto kilometrov peš, nato pa z vlakom vračal proti domu. Imel je veliko srečo, da je kot ujetnik delal pri družini Kamenovih, kjer so ga imeli kot za svojega. Bil je izredno priden, dober kmetovalec in kmalu je postal delovodja na posesti, kjer so imeli le obdelovalne zemlje okoli dva tisoč hektarjev in so imeli za delo na voljo za tiste čase dobro kmetijsko mehanizacijo. Hitro se je naučil tudi rusko in tako je lažje spoznaval ljudi in njihove običaje. Čeprav so živeli sredi stepe, je od blizu doživel tudi rusko revolucijo leta 1917. V letih 1917 in 1918 je pozimi kar štirikrat s konji prejahal in prevozil stepo do 120 kilometrov oddaljenega Novočerkaska. V svojem dnevniku je natančno vodil tudi evidenco prejetih in poslanih pisem. V ujetništvu je napisal 302 pismi in jih 123 prejel. Pisma so dolgo potovala, najdlje kar dvesto dni. Medtem ko je bil v ruskem ujetništvu, se mu je doma rodila hčerka Terezija, v zapisniku je pisal tudi, da je doma umrl njegov stric župnik, leta 1916 pa avstrijski cesar Franc Jožef.

Kalanušar se je domov vrnil 1. novembra 1918, na dan ustanovitve nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov. V dnevnik je zapisal: »Avstrija je propadla, cesar odstopil, začela se je Jugoslavija.« V knjigi je popisana tudi nadaljnja usoda Kalanušarjeve družine. Jože je imel deset otrok, zaradi razmer po drugi svetovni vojni so nekateri med njimi odšli v tujino – zgodba, ki bi si zaslužila zapis v še kakšni knjigi. Potomci Jožeta Žagarja še danes živijo na kmetiji v Stari Loki. S pomočjo njegovih svojcev, ki hranijo zapise svojega prednika in tudi družinsko kroniko, je lahko Florjančič uredil knjigo, ki je dragoceno pričevanje o dogodkih, ki so pred stoletjem pretresli svet in ga temeljito spremenili.