Na balkon visoke hiše

»Neka tercijalka je študente, ki so pri nji stanovali, vselej prav zgodaj na noge spravila in potlej v cerkev šla. Galiču se je to prav sitno zdelo; sklenil je se nad njo maščevati. Nekega dne že pred petimi vstane, se obleče, da je bil ves že napravljen, ko gospodinja budit pride. Gospodinja pri enih vratih proti cerkvi gre, Galič pa pri drugih ravno tja in se v spovednico, ki je tik vrat stala, spravi. Kmalu tercijalka do cerkvenih vrat pride, se do tla pripogne in milo zdihne: 'O, moj Bog! Ali smem nevredna grešnica v ta tvoj sveti tempelj stopiti?' 'Baba, nak!' ji strašen glas na ušesi zadoni, da se od strahu zgrudi in na pol glasno izdihuje: 'Oh, Bog se me usmili, velike grešnice! Vem, da nisem vredna, ker sem že snoči ubila tri bolhe, ko vem, da bi bile rade živele in bi bile meni lahko za pokoro služile.' Komaj se pobere in domov prikrevsa, kjer je več tednov bolna ležala, dokler ji ni ves strah s potom vred iz kože šel. Da so študentje nad tem zjutraj mir imeli, si vsak lahko misli.« (Simon Jenko, Kaznovana tercijalka, str. 15) / »Sodelavec od sestre od moža od sestrične je odločno stopal po pločniku. Srečal je ostarel par. Zgubana, prosojna, trhla sta počasi hodila, skorajda šepala vsak ob svoji sprehajalni palici. Prosti roki sta jima povsem spokojno počivali druga v drugi. Spogledali so se. Ostareli par je sodelavcu od sestre od moža od sestrične zavidal mladost, on pa njima ljubezen.« (Arjan Pregl, Po resničnih dogodkih, str. 282)

V nesmrtni zbirki Kondor je kot njen 367. zvezek izšla Antologija najkrajše slovenske pripovedi. Iz nje sem izbral dve. Prvo je napisal Simon Jenko, drugo Arjan Pregl. Zgodbe je izbrala, uredila in spremno besedo napisala literarna zgodovinarka in teoretičarka Alojzija Zupan Sosič. Pregledala je okoli tisoč knjig, izbrala 119 kratkih pripovedi (od pol do treh strani) 102 avtoric oziroma avtorjev. Naslov, ki si ga je izmislila, pa je razložila kot sledi. »Če si književnost predstavljamo kot ogromen prostor ali visoko hišo, največkrat celo zavetje pred celotnim življenjem, je kratka pripoved tisti del hiše, ki nudi veliko razgleda in svobode vsem prebivalcem, hkrati pa tudi obiskovalcem. Je balkon, stičišče zunanjega in notranjega, subjektivnega in objektivnega in vsega, kar je v naši domišljiji in si plaho ali pogumno obeta ven ... Na njem stojimo tudi takrat, ko čakamo svoje obiskovalce.« Berite jo pa, to odlično knjigo, raje kar v hiši.