Zgornja Gorenjska
Kranjska Gora
Jesenice
Žirovnica
Radovljica
Bled
Gorje
Bohinj
Osrednja Gorenjska
Tržič
Naklo
Kranj
Preddvor
Jezersko
Šenčur
Cerklje na Gorenjskem
Južna Gorenjska
Železniki
Žiri
Gorenja vas-Poljane
Škofja Loka
Medvode
Vodice
Vzhodna Gorenjska
Komenda
Kamnik
Mengeš
Trzin
Domžale
Moravče
Lukovica
Karavanke
Ko pride ta čas, se bom preprosto vklopil nazaj
Besedilo:
Urša Peternel
Kategorija: GG Plus
/ ponedeljek, 16. december 2019 / 16:20
V knjigi z naslovom »Vidiš, tukaj boš pa zdaj doma« enajst moških na prestajanju kazni zapora na Dobu in v Mariboru pripoveduje svoje življenjske zgodbe.
»In zdaj želim dokazati, da je ta kazen pravična in jo želim tudi častno odslužiti. To je nauk moje zgodbe. In nauk je, da ne želim nikoli več zagrešiti kaznivega dejanja, in nauk je, nikoli ne delaj kaznivih dejanj. To želim povedati s svojo zgodbo.« (Albertus Magnus)
»Na dan aretacije sem nekaj čez 10. uro dobil klic – kje sem, kje se nahajam – ker so me iskali doma, pa me ni bilo. Pa sem rekel, da sem trenutno v službi, 'do kolkih?', 'do dvanajstih'. Policaj me vpraša, če vem, zakaj kliče, pa sem rekel, da vem, saj sam dobro veš, kaj je bilo storjeno. Pa vpraša, če pridem sam ali pridejo pome. Pa sem rekel, da bom šel sam na policijo. Potem pa je sledil transport s policijske postaje v pripor. Prosiš uslužbenca policije, če je možno, da si nabaviš to, kar je dovoljeno – dva zavoja zaprtih cigaret pa do 100 evrov gotovine. Policaj se me je usmilil ...« (Aleš)
»Realno gledano bom čez dvanajst let zunaj in bom na novo zaživel življenje. Ko bom prestopil kapijo, se ne bom več obrnil, kot da sploh nisem bil tu. To imam jaz v glavi, to je zaradi preživetja. /.../ Ko pride ta čas, se bom preprosto vklopil nazaj. Luč, ki sem jo ugasnil, bom spet prižgal. Upam, da se bom spomnil, kje je stikalo.« (Boris)
»In ko sem jo ustrelil, ko sem se tam zraven nje usedel na sosednji stol, sem imel že zloženo, kaj me čaka. Za vse bo zelo težko, zdaj me dolgo ne bo, zdaj bom drugje ...« (Robert)
»Moja žena je dobila idejo, da bi se poročila v zaporu, jaz pa sem hotel, da je to 25. maja. Ta datum mi je ful pri srcu še iz otroštva. Moral sem zrihtat vso papirologijo. Bil je tudi logističen problem, kje me bojo poročili, če imam tako varnostno oceno, da me nočejo peljati ven. Kak bo to zdaj zgledalo, ne morejo me vklenjenega pripeljati pred matičarja ...« (Ivanko)
Albertus Magnus, Aleš, Bine, Boris, Igor, Ivanko, Mare, Marko, Robert, Sašo in Uroš. Enajst (izmišljenih) imen, enajst moških na prestajanju zaporne kazni, enajst življenjskih zgodb. Vseh enajst je vključenih v najnovejšo knjigo z naslovom Vidiš, tukaj boš pa zdaj doma, ki je nastala pod okriljem Javne agencije za knjigo. Knjigo je napisalo pet raziskovalk: prof. dr. Milica Antić Gaber, dr. Deja Crnović (obe sta Gorenjki, izvirata z Jesenic), dr. Nina Perger, dr. Darja Tadič in dr. Jasna Podreka, ki so se pogovarjale z moškimi zaporniki na Dobu in v Mariboru in zapisale njihove življenjske zgodbe. Zgodbe o tem, kako so se znašli v zaporu, kamor »nihče ne gre čisto po lastni krivdi«, kot je dejal eden od njih ...
Pripovedi, polne ran in brazgotin
Kot je dejala Renata Zamida, direktorica Javne agencije za knjigo, je na temo zaporne kazni v Sloveniji malo strokovne literature, študij in raziskav. Pred dvema letoma je izšla knjiga istih avtoric z zgodbami zapornic z naslovom Začasno bivališče: Na grad 25, Ig. V njej so opisane življenjske zgodbe desetih žensk na prestajanju kazni zapora na Igu, knjiga pa je bila izjemno dobro sprejeta. Tokrat so v projekt vključili enajst moških zgodb, ki omogočajo večplasten vpogled v življenje v zaporu. Kot je dejala Renata Zamida, se zgodbe globoko vtisnejo v misli in dušo, pripovedi so polne ran in brazgotin, kljub temu pa knjiga z izjemno močjo ubeseduje predvsem vrednost življenja.
Niso spraševale, zakaj ...
A kje in kako je knjiga sploh nastajala? Zgodbe so nastale v pogovorih z moškimi, ki so prestajali ali še prestajajo kazen v zaporih na Dobu in v Mariboru. Vodstvi obeh zaporov sta avtorice lepo sprejeli in jih podprli pri njihovem delu, razkazali so jim zaporske prostore in omogočili fotografiranje. Tudi odziv zapornikov je bil hiter in pozitiven, javilo se je trinajst moških, dva sta po premisleku odstopila od sodelovanja, tako da je v knjigi zbranih enajst pripovedi. Po besedah urednice knjige prof. dr. Milice Antić Gaber so se zapisovalke s sogovorniki sestale večkrat: na prvem srečanju so prisluhnile njihovi zgodbi, drugi pogovor je bil namenjen izpopolnjevanju lukenj v pripovedi, tretje srečanje pa je bilo namenjeno avtorizaciji zapisanega. Kot je dejala Antić Gabrova, sogovornikov niso prekinjale, v pripoved so posegale le občasno, če so bile potrebne spodbude ali dodatna vprašanja. Predvsem pa niso spraševale, kakšno kaznivo dejanje so storili in zakaj; a večina sogovornikov je to kasneje povedala sama. V zaporih so zaradi umora, velikih goljufij, velikih in malih tatvin in nasilja. Njihova kriminalna dejanja so povezana predvsem z mamili.
Sogovornikom so zagotovile anonimnost; imena, osebe, kraje, ki bi jih lahko razkrili, so v knjigi umaknile. Knjiga je opremljena tudi s fotografijami iz obeh zaporov, avtorica je Jasmina Vidmar.
Kot so povedale avtorice, so imele kar nekaj treme, kako jih bodo sogovorniki sprejeli, ali se jim bodo pripravljeni izpovedati, povedati svoje zgodbe. A kot so zatrdile, so bile sprejete zelo lepo. Moški na začetku niso želeli govoriti o osebnem življenju izven zapora, več so razkrili šele, ko so jim zastavile dodatna vprašanja. Kot so dejale, so zaznale predvsem stisko, ki jo doživi človek, ko izgubi svobodo. In še, da zapor celo bolj prizadene bližnje, torej tiste, ki ostanejo zunaj ...
Piš svobode
»S projektom smo pridobili vsi; tako tisti, ki so se znašli v zaporu, ker so prekinili monotono rutino dneva, kot so nam dejali naši sogovorniki, me, ki smo imele izjemno možnost pogovora z njimi, in ne nazadnje tudi javnost, ki je s knjigo dobila možnost vpogleda v to, kakšno je življenje v zaporu skozi oči zapornikov,« je poudarila Antić Gabrova.
Spremno besedo za knjigo je napisal Tone Partljič, ki je bil v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo! dve leti mentor v zaporu v Mariboru. »Sam v okviru omenjenega projekta že drugi mandat delujem v mariborskih zaporih po dve uri na teden. Z nekaj fanti se ukvarjamo s knjigami in pisanjem. Na naša tedenska srečanja sem jim smel pripeljati že več kot trideset gostov, pesnikov, igralcev in glasbenikov. Lahko rečem, da ob teh srečanjih med nami 'zunaj' in njimi 'znotraj', kljub rožljanju ključev vedno začutim piš svobode. Tudi to, da se je najprej deset zapornic in potem še enajst zapornikov odločilo izpovedati svoje usode in jih dovolilo natisniti, četudi so boleče, je piš svobode. V njihovih bolečih krikih med izpovedmi je toliko resnih vprašanj, da vodstva zaporov, delavci v njih, državne institucije in odgovorni pravosodni strokovnjaki delajo strahotno napako, če jih ne prebirajo in ne prisluhnejo, kaj jim sporočajo ljudje, ki jih 'prevzgajajo' ...« je zapisal Partljič.
