Strip lahko pove vsako zgodbo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 21. februar 2021 / 11:59

Slovenci na Tržaškem in z njimi Slovenija so 13. julija lani zaznamovali stoto obletnico požiga Narodnega doma v Trstu ter hkrati italijansko vrnitev doma v last Slovencem. V zavetju pomembnega dogodka je sočasno pri Založbi ZRC izšel strip z naslovom Črni plamen. V njem oče in sin Zoran in Ivan Smiljanić skozi izmišljeno zgodbo dveh Tržačanov Josipa in Giuseppeja, podkrepljeno z zgodovinskimi dejstvi, predstavljata takratne dogodke v Trstu in z njimi zametke črnega plamena, ki je dve desetletji kasneje zajel Evropo in svet. Za Črni plamen sta prejela stanovsko nagrado zlatirepec za najboljši izvirni strip v letu 2020.

Oče in sin ponovno požgala Narodni dom v Trstu, bi zapisali v danes razširjenem slogu lažnih novic. Nemogoče! A nekaj resnice vendarle je na tem. Prvokategornik slovenskega stripa in pronicljiv mladi zgodovinar – Kranjčana Zoran in Ivan Smiljanić – sta združila moči in ustvarila strip z naslovom Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu, v katerem obravnavata to temno liso tržaške zgodovine dvajsetega stoletja. V času zaznamovanja stote obletnice tega dogodka sta ga v enem Torkovih kulturnih vdihov na vrtu gradu Khislstein predstavila tudi Kranjčanom. Med drugim smo ju povprašali o ideji za strip, procesu dela, ki ju je vodil od raziskovanja zahtevne teme, do njenega prevajanja v več kot na 110 straneh nanizanih sličic in besed v stripovskih oblačkih in zunaj njih. Prva izdaja stripa je sicer že pošla, aktualen je torej drugi natis.

Vajin prvi skupni avtorski projekt Črni plamen ni zgolj običajen strip, zabavna godba, ampak delo, ki ga določajo resnične zgodovinske okoliščine, pomembne za slovenski narod, in ko govorimo o fašizmu – za ves svet. Od kod ideja to povedati v stripu?

Ivan: Na strip sva prvič pomislila leto pred stoto obletnico požiga. Ker imamo v družini kar močan odnos do Trsta in ga tudi radi obiskujemo, se nama je zdelo, da bi bilo primerno ob obletnici narediti kaj priložnostnega. Šlo je za projekt po lastni iniciativi, saj sva založnika začela iskati šele, ko sva precej dela imela že opravljenega. Povprašala sva tudi v Založbi ZRC SAZU, kajti tudi v akademskih krogih so se začeli zavedati pomena stripa, saj so doslej že izdali nekaj takih družbenokritičnih stripov o pomembnih zgodovinskih temah. Zdelo se nama je, da ta tema in tudi kritičen pristop, ki sva ga v stripu poskušala ohranjati, nekako sodi v njihov založniški okvir.

Koliko časa je pravzaprav nastajal strip?

Zoran: Natančno eno leto. Najprej sva dva meseca prebirala knjige in časopise, brskala po arhivih, naslednje tri mesece sva pisala scenarij, ga mesec dni popravljala in dopolnjevala z novimi informacijami iz Trsta, vmes šla na raziskovalno potovanje v Italijo, 2. januarja pa je nastopil čas za začetek risanja, za kar sem imel še približno pol leta časa. Torej šest mesecev za branje, teoretični del in pisanje scenarija in prav toliko za risanje. Za 120 strani stripa bi bilo primerno vsaj še leto več časa. No, imela sva en tak hitri tečaj in srečo z dobro oblikovalko Katjo Kastelic, ki je vse zamisli in različne želje Primorskega dnevnika in revije Mladina (v prvem se je objavljanje stripa izteklo jeseni, v drugi se zaključuje) in seveda moje kaprice lepo prenašala in delo opravila z odliko.

Ko sta imela zbran material in izpisana pomembna zgodovinska dejstva, je bilo treba poiskati še domišljijsko zgodbo. Glavna junaka se imenujeta Josip Furlan in Giuseppe Pazzi ...

Zoran: Imeni je izbral Ivan in sta pravzaprav enaki, le da je prvi Slovenec in drugi Italijan. Dvojnost je rdeča nit v stripu. Tudi Trst je bil po eni strani kozmopolitski, umetniško mesto, po drugi strani pa se je prav tu najhitreje prijel fašizem.

Ivan: Furlan je značilen primorski priimek, Pazzi pa se je sicer pisal neki kipar iz Firenc, ki je naredil nekaj spomenikov, ki so mi zelo všeč, tako pa se je imenoval tudi policijski inšpektor v TV-seriji Hanibal.

Kako sta si razdelila delo, ste se, Ivan, ukvarjali predvsem z zgodovino, Zoran pa z domišljijsko zgodbo in risanjem?

Zoran: Ves čas sva pri delu sodelovala, se pogovarjala o vsem na temo stripa. Domišljijski del sem sicer v grobem res sestavil jaz. Gre z zgodbo dveh prijateljev, ki sta se rodila na prelomu stoletja, vedeti moramo, da so Narodni dom postavili leta 1904. S tem se tudi zgodba začne, fanta v stripu odraščata skozi različne dogodke, sta velika prijatelja, proti koncu pa vedno manj. Zgodbo sva umešala z zgodovinskimi podatki, kar pa je bil neki proces, ki sva ga seveda izvedla skupaj.

Sta zgodovinske podatke in gradivo za zgodbo iskala tudi v Trstu?

Ivan: Pomembno je bilo, da zgodovina v stripu čim bolj stoji. Če bi šlo le za domišljijsko zgodbo, bi s tem odpadel osnovni namen projekta. Mislim, da sva kar dobro opravila domačo naloga, prebrala dosti knjig, sam sem iz italijanščine postopoma prevedel tudi več člankov iz časopisov, imela pa sva tudi kontakte z ljudmi iz Trsta, ki se spoznajo na zgodovino na Tržaškem. Posredno je na naju vplival tudi Boris Pahor, ki nama je razrešil dileme o tem, ali so se na začetku stoletja Slovenski in Italijanski res družili in še ni bilo toliko nacionalne napetosti. To je bil praktično pogoj za najino zgodbo.

Zoran: Natančno sem prebral knjigo novel Borisa Pahorja Grmada v pristanu, kjer sem dobil nekaj temeljnih informacij o tem, kako so živeli Slovenci v Trstu. Njegove zgodbe so zagotovo najbolj relevanten vir o tem, kaj se je pred sto in več leti dogajalo v Trstu. Med drugim piše tudi o tem, kako so slovenski otroci iz delavskih družin z vagonov s palicami bezali premog in ga nosili domov za kurjavo.

In ko je Zoran narisal stran ali dve, jih je prinesel v kontrolo Ivanu ...

Ivan: Tako nekako. Ko je Zoran za delovno mizo kaj narisal, mi je prinesel v pregled. Če mi kaj ni bilo preveč všeč, sem mu rekel, naj popravi …

Se vam je zdelo, Ivan, da ste očeta v njegovi stripovski domišljiji morali kje »držati nazaj«, da ni pretiraval?

Ivan: Ko sva pisala scenarij, sem ga nekajkrat moral vrniti v realnost. (smeh) Ko je bil scenarij končan, je načeloma vse lepo teklo.

Zoran: Z moje strani je bilo res videti, da sem jaz kot šolarček nosil strani k profesorju, on pa je ocenjeval, kaj je dobro in kaj ne. (smeh) Sem mislil, da bo prevladovala očetova avtoriteta po sistemu starši ukazujejo – otroci ubogajo, ampak se je vmes od moje mladosti do danes zgodila neka »zoprna« stvar, ki se ji reče izobrazba, poznavanje metod raziskovanja zgodovine in s tem moč argumenta. Sicer pa lahko rečem, da sva veliko razmišljala o različnih vidikih zgodbe.

Koliko sta aktualni čas in družbeno dogajanje v svetu pri ustvarjanju takega stripa lahko breme ali na drugi strani prednost? Znova se pojavljajo razni populizmi, skrajne skupine ...

Zoran: Zgodovina se ponavlja, še posebno bedakom. Stripa nisva delala z namenom, da bi govorila o sodobnem času. Predvsem sva želela povedati in pokazati, kaj se je zgodilo pred sto in več leti. Ob tem sva se tudi sama marsičesa naučila. Z risarskega stališča pa sem se na stara leta nekoliko skorajžil in mešam realizem, karikaturo, simbolizem, ekspresionizem, pri delu uporabljam različne stile – skratka tisto, kar mi v določenem trenutku pride prav. Ne obremenjujem se s tem, da bo iz tega nastala kakšna »mešana solata«.

Kar se fašizma tiče, je ta po drugi vojni malo potihnil, zdaj pa se tako kot nacizem spet pojavlja. Ne vem, do kam ga bo tiha večina, za katero verjamem, da je še vedno pri zdravi pameti, pustila.

Ivan, kako vi v vlogi zgodovinarja vidite strip kot medij za predstavljanje takih zgodovinskih tem? Ta sicer ne dosega ravni poglobljene razprave, lahko pa z njim zajamemo širšo javnost.

Ivan: Menim, da je strip prav tako lahko učinkovito orodje za predstavljanje kompleksnih tem bodisi zgodovinskih, filozofskih ali katerih drugih s področja znanosti. Strip najbrž ne more doseči globine neke strokovne razprave, zagotovo pa je učinkovito orodje za seznanitev z neko temo. Za nekoga, ki nič ne ve o določeni temi, je strip običajno na nivoju predstavljanja osnovnih konceptov o stvari kot taki, da bralec razume osnovne poudarke o neki temi. Je dobra vstopna točka, seveda pa je fino, če na tej točki ne neha spoznavati teme – vsega se le ne da naučiti iz stripa, zato je dobro raziskovati naprej. Zato sva na koncu najinega stripa pripravila tudi daljši zapis o temi in seznam literature, ki sva jo uporabila pri svojem delu. To je tudi vabilo bralcem, naj se ne ustavijo na zadnji strani stripa, ampak naj nadaljujejo svoje raziskovanje.

Zoran: Strip ima vse možnosti povedati kakršnokoli zgodbo. Če jo znaš na pravi način predstaviti, s stripom lahko veliko dosežeš.