»Malar« vam v dom prinese barve

V Gorenjskem muzeju je v podstrešni galeriji gradu Khislstein na ogled razstava z naslovom Malar nam polepša življenje. V grad, kjer je bil nekoč dijaški dom, se z razstavo o tem čudovitem poklicu, kot sam pravi, vrača nekdanji dijak slikopleskar Anton Černič iz Metlike, zgodovino olepševanja prostorov pa predstavlja muzealka Tjaša Šoštarič.

Spomnim se sten v sobah pri dedku in babici. Obarvane so bile v nežno rjavih, prostrano modrih, svetlo zelenih ali poletno rumenih tonih in okrašene s čudovitimi, največkrat cvetličnimi ali listnimi vzorci valjčkov. Starih staršev tako kot njune hiše že dolgo ni več, spomin je ostal. Tako močan, kot je bila tista natančno izrisana črta pod stropom, s katero je ded, ki je bil »hundertkunstler«, danes bi rekli mojster za vse, vedno zaključil pleskanje. Slike iz preteklosti so ob razstavi Malar nam polepša življenje, ki je na ogled v Gorenjskem muzeju, v podstrešni galeriji gradu Khislstein, znova oživele. Pandemija je prejšnji teden sicer »odpihnila« svečano odprtje in ob tem predstavitev prapora Sekcije slikopleskarjev, fasaderjev in črkoslikarjev pri Obrtni zbornici Slovenije, kar pa seveda ne zmanjšuje zanimivosti in pomena prve tovrstne razstave v Sloveniji. Pripravila sta jo Tjaša Šoštarič iz Gorenjskega muzeja in slikopleskar v pokoju Anton Černič iz Metlike.

Barve naredijo dom

Prav spomini so Antona in z njim tudi razstavo pripeljali v Kranj, kjer se je pred več kot pol stoletja izšolal za poklic slikopleskarja. »Dve leti nazaj smo se tu srečali učenci, ki smo se v Kranju šolali v letih 1965–1968, večina izmed nas, ki smo prihajali iz drugih krajev, predvsem zahodnega dela Slovenije, pa je tukaj v gradu Khislstein v takratnem internatu tudi prebivala,« pove Belokranjec Anton Černič, saj ga na dijaško življenje vežejo mnogi zanimivi spomini, ki jih je skupaj s fotografijami zbral v knjigi in jo lani predstavil tudi na muzejskem večeru. »Ideja, da bi v gradu postavili razstavo o »malarjih« – običajnih ljudeh, ki so nekoč skrbeli, da so bili gradovi lepi, mi pa smo kasneje pomagali graditi našo družbo, so v Gorenjskem muzeju sprejeli z odobravanjem,« je hvaležen Anton, ki z razstavo hkrati zaznamuje tudi svojo sedemdesetletnico.

Za pomoč pri zbiranju izdelkov, materiala, orodja, literature, učbenikov, diplom in drugih stvari, ki dokazujejo, da imajo slikopleskarji v Sloveniji dolgoletno tradicijo, je pozval prek sekcije pri obrtnem združenju, a je pri stanovskih kolegih največkrat naletel na odgovor, da so staro vrgli proč. Predvsem z lastnimi močmi je upokojeni »malar« vendarle zbral številne predmete, ki obiskovalca razstave spominjajo na to, kako so delali nekoč.

Razstava je sicer razdeljena na dva dela. Če je drugi del na neki način praktičen in v njem avtor pripoveduje zgodbo o slikopleskarskem poklicu nekoč in kako se je ta v zadnjih desetletjih spreminjal, pa nas v uvodu soavtorica razstave Tjaša Šoštarič povede v zgodovino olepševanja bivalnih prostorov. »Vsem je znan slogan, da barve naredijo dom. Da bi polepšali prostor, kjer bivamo, delamo ali se zabavamo, potrebujemo 'malarja',« je prepričana Šoštaričeva in nadaljuje, da je človek s stenskimi poslikavami svoje bivališče »opremljal« že v kameni dobi. »Etruščani, Rimljani in v vseh obdobjih v stoletjih kasneje so ljudje barvali svoje domove. Prva omemba slikopleskarjev v našem prostoru je iz sredine 16. stoletja, našla pa sem tudi faksimile o tej obrti iz časa Marije Terezije.«

Sogovornica v nadaljevanju razstave predstavlja nekaj slovenskih podjetij, ki so proizvajala barve in druge potrebščine za slikopleskarje, in ugotavlja, da Slovenci nismo prav nič zaostajali za takratno Zahodno Evropo. Še posebno se je posvetila izobraževanju za pleskarske poklice v Kranju, ki sega tja v leto 1884 in v okviru Šolskega centra Kranj poteka še danes.

Male skrivnosti velikih mojstrov

Soavtor Anton Černič drugi del razstave začne s svetlobnim napisom, ki ga je izdelal leta 1977, saj je leto prej odprl obrt, in zastavo, ki jo je narisal za srečanje ob petdeseti obletnici konca šolanja v Kranju. Že od daleč je opazna zbirka valjčkov z različnimi vzorci. Ti so bili vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja obvezno orodje vsakega slikopleskarja. »Večino teh valjčkov sem uporabljal sam in nekateri izmed njih so stari več kot sto let. Valjček je sestavljen iz kovinskega valja z vzorcem in prav tako valjaste posode za vodo, v kateri je bila barva. Vzorci na stenah nikoli niso potekali do tal, ampak so se končali dvajset centimetrov višje, saj bi se sicer iz valjčka polivala barva. Gobe, prepojene z barvo, ki so se pojavile kasneje, so bile mnogo primernejše za delo,« pojasnjuje Metilčan; da so običajno vzorce valjčkov pri hiši izbirale ženske. »Poskuse vzorcev smo običajno delali na stenah za omarami, kjer je bilo vedno nekaj gneče,« navihano pripomni Anton.

Pove, da so valjčki izginili iz programa zato, ker so začeli izdelovati večje omare in druge kose pohištva, okna so se širila čez polovico stene in velikih ravnih površin za beljenje je bilo vse manj. Tako so tudi valjčki izgubljali svojo funkcijo. Doda, da je bilo beljenje z apnom veliko težje kot kasneje s t. i. jupolom. »Od apna so nam razpokale roke, zato smo jih mazali s firnežem. Roke smo imeli rjave, kot bi nosili rokavice,« se spominja sogovornik in ob naslednjem eksponatu, stari dvokraki lestvi, spregovori o težkih straneh dela: »Včasih smo z apnom vsako steno belili tri- do štirikrat. Predstavljajte si, kako je ves dan stati na trideset centimetrov dolgem in tri centimetre širokem klinu lestve in roke iztegovati po steni pod strop.«

Anton pove, da so zlasti v gostilnah, pogosto pa tudi v kuhinjah, kjer so bile zaradi dima oziroma kuhe stene hitreje rumene, belili tudi z nekoliko drugačnimi sestavinami. Pri beležu so poleg apna uporabljali tudi goveje govno oziroma kravjake. »Barva takega beleža je bila podobna barvi tobaka. Po 24 urah smo nato stene še vsaj trikrat prebelili z apnom in dim ni nikoli več 'prebijal'. Največkrat smo zmes pripravili na prostem in niti nismo povedali, s čim belimo,« male skrivnosti velikih »malarskih« mojstrov razkriva Anton.

Posebnost je bilo pleskanje s šablonami. Če so si običajni ljudje lahko zaželeli dekoracijo sten z vzorci iz valjčkov, so si nekoliko premožnejši lahko privoščili poslikave s pomočjo šablon. »Lovci so radi imeli na stenah lovske motive, srne, fazane, lovski rog, mlajši fantiči pa so v sobah želeli imeti avtomobile ali pa nogometaše. Take motive smo običajno delali v več barvah.«

Na razstavi so na ogled tudi tapete, ki so bile v naših krajih še posebno moderne v sedemdesetih letih, prav posebni specialisti pa so znali barvati tako, da je pobeljeno delovalo kot imitacija lesa ali kamna. Na razstavi je na ogled tudi kipec, ki ga je lani kot priznanje za obrtnika leta prejel slikopleskar Aleksander Gorečan.

Raje »malar« kot zdravnik

Po natanko 29 letih in pol je Anton Černič podjetje zaprl, njegovo dejavnost pa je prevzel in jo nadaljuje sin. »Pri 52 letih sem tako bolj za dušo kot potrebo opravil še mojstrski izpit in pri 57 postal še sodni izvedenec in cenilec za področje slikopleskarstva,« je povedal Černič, ki se je leta 2008 podal tudi v politiko in bil podžupan Občine Metlika.

»Če bi še enkrat izbiral, bi šel raje za 'malarja' kot zdravnika. Pri zdravniku vsak toži, kje in kaj ga boli, kadar pa v hišo pridemo 'malarji', so nas ljudje vedno veseli,« hudomušno pripomni soavtor zanimive razstave v podstrešni galeriji gradu Khislstein. Z razstavo se je vrnil tja, kjer je pred 55 leti vstopil v internat in se izšolal za poklic slikopleskarja. Ko ga ob koncu pogovora vprašam, na koliko let bi bilo dobro prebeliti stanovanje, je njegov nasvet, da kuhinjo na leto ali dve, sobe pa vsaj vsako peto leto. Še bo dela za »malarje«, ki v vsak dom prinašajo barve.