Koronavirus in mi, 1. del

V četrtek, 24. septembra, zvečer sem na Facebooku objavil novico o tem, da je mama pozitivna na covid-19. Dejansko nisem niti pomislil na to, da bi mogoče iz kakršnegakoli razloga to novico prikrival, saj dobro razumem, kako zelo so take informacije v času epidemije pomembne ljudem. Vsi morajo vedeti, da obiski pri nas v tem trenutku niso varni, in če morajo priti k nam, potrebujejo primerno zaščito. Saj nismo dobili »picajzlov«, da bi nas moralo biti sram!?

Ponoči sem slabo spal, saj sem v glavi preigraval različne scenarije. Ali sem obvestil vse poslovne partnerje? Ali smo tudi mi kužni, saj smo ves čas v stiku z mamo? Kako bo potekala šola, saj bomo gotovo vsi pristali v karanteni? Kje, hudiča, je mami »fasala« virus? A res mora čisto na vsak pogreb in izrekat sožalje ljudem, ki jih v resnici komaj bežno pozna? A je dobila od obiskov s Primorske prejšnjo soboto? A res ne razumejo tile naši »starejši občani«, da smo v j****i vojni s tem virusom?!? Tu nekje sem potem končno ugasnil in po zelo dolgem času spet sanjal. Sanje so bile čudaške – spomnim se blata, teme, rovov in bodeče žice ter režečih se zlobnih obrazov … Zbudil sem se prepoten in z zelo slabim občutkom nekje zadaj v glavi. Tudi vroča prha ni pomagala, še vedno mi je nekaj počasi glodalo v zavest.

Špela in otroci so še spali, saj je bila ura komaj šest. Iz hladilnika sem vzel ribjo konzervo in rezino polnozrnatega toasta za zajtrk ter instant kavo prelil z vrelo vodo iz vrča. Med zajtrkom sem na telefonu na hitro preletel maile in na nekatere sproti odgovoril, potem pa sem v veži pobral kovček z basom in se spustil eno nadstropje nižje, v svojo pisarno, ki izven delovnega časa služi kot prostor za vadbo kitare in improviziran snemalni studio.

Oblekel sem trenirko in se preobul v delovne superge. Ker programiram med hojo na tekalni stezi, so pomembne vse podrobnosti, saj pri hitrosti tri kilometre na uro prepešačim vsak »šiht« od dvajset do trideset kilometrov. Pognal sem stezo in prižgal monitorja, na računalniku zagnal Radio Paradise in prijetna glasba me je malo umirila. Lotil sem se dela, ko je že zacingljal Messenger.

Bil je moj dolgoletni prijatelj Mirko Bogataj, Jeseničan, ki že več kot trideset let živi v Bergamu. Večina ljudi v Sloveniji se ga spomni kot basista in gonilno silo skupine Ultimat (Moški čaj). Po izobrazbi je pravnik, zaposlen pa je kot direktor v podjetju Alka v Bergamu. Spomladi, ko je bilo v Bergamu najhuje, sva bila vsak dan na zvezi in mi je javljal sveže novice »s fronte«.

»Davor, govoril sem z mojo ženo, ki zelo dobro pozna na stotine konkretnih primerov tu v Bergamu. Nujno je kontrolirati procent kisika. Najbrž ima ta merilec doma kak vaš prijatelj, ki je imel koga na kisiku (rak na pljučih in podobno). Kisik. Če pade na 85, ne klicat zdravnika. Rešilc pa takoj v bolnico. Vsaka ura je življenjskega pomena. Nobene panike, samo kisik kontroliraj. Drž' se, basist moj!!!!«

Nagnal me je po merilnik saturacije kisika v krvi – oksimeter, saj je iz izkušenj v Bergamu vedel, da se največja škoda pri covidu naredi na pljučih. Virus povzroči, da se absorpcija kisika nenadoma drastično zmanjša, tega pa brez merilnika ne opazimo. Posledice so lahko tragične – trajne poškodbe pljuč ali celo smrt! Če vrednost kisika pade pod devetdeset, je to rdeči alarm in zahteva takojšnjo zdravniško pomoč! Treba je vsaki dve uri meriti vsebnost kisika v krvi in v primeru nenadnega padca ukrepati takoj!

Poslovila sva se in takoj sem šel v nakup oksimetra. Našel in kupil sem ga na internetu, v spletni trgovini kitajc.com – ker ima podjetje sedež v Škofji Loki in ker poznam lastnika, sem ga poklical in se dogovoril za osebni prevzem. Povedal sem, da ima mama korono, zato smo prevzem izvedli na način iz kriminalk – z avtom sem se zapeljal mimo njihovega dvorišča, paketek pa so mi kar skozi okno vrgli na zadnji sedež.

Med potjo domov je prišel klic z NIJZ. Odredili so desetdnevno karanteno vsem, ki smo bili v stiku z mamo. Otroci ne smejo v šolo, midva ne v službo. Če lahko, naj delava od doma.

»Kaj pa, če ne?«

»To se pa sami dogovorite z delodajalcem!«

Za državo je to torej opravljeno, zdaj je to naš problem. In to dobesedno, saj sva sama svoja delodajalca. Tipično, že videno in nič novega …

Ko sem prišel v stanovanje, je Špela nekaj smrkala in praskalo jo je v grlu. »Pa še prehladila sem se!«

Po navodilu NIJZ je poklicala v dežurno ambulanto in dežurni zdravnik jo je najprej napotil na test za covid-19 v ponedeljek v Kranj. To je povzročilo malo nejevolje, saj je pomenilo logistični zaplet. Oba sva v karanteni in se torej ne smeva gibati izven hiše!

Pred kosilom sem se vrnil v pisarno in dokončal še nekaj nujnih stvari, glava je bila pa že spet v nekih čudnih miselnih labirintih. Kaj pa, če … Mah ne, saj ni nič. Špelino samozavestno obnašanje me je potolažilo, saj sem iz izkušenj vedel, da če bi bila res bolna, bi to kazala na čisto drugačen način; 17 let skupnega življenja ti izostri občutek za ljubljene osebe. Okrog 14.00 sem zaključil delo, ustavil stezo in pospravil pisarno.

V stanovanju so si mulci ustvarili »sobotno vzdušje«, čeprav je bil petek. Peli so računalniki, telefoni in televizor, Špela pa je ravno do konca pripravila kosilo. Sedli smo za mizo, mulca sta se kot vedno »spremlajala«, kaj bi in česa ne bi jedla, prvorojenka pa ju je potem samo z ostrim pogledom spravila v red – čisto običajno kosilo torej. Še med kosilom je Špeli zazvonil telefon in na drugi strani je bil dežurni zdravnik.

»A lahko pridete kar jutri ob 7.30 sem pred ZD v Loko? Bomo izjemoma jemali brise tudi pri nas!«

»Seveda, se vidimo zjutraj, hvala!« in sva si oba refleksno v telefonski koledar vpisala alarm za zjutraj.

»Šit no, en navaden prehlad, pa tolk' komplicirajo … Kr neki,« je še rekla Špela, jaz pa sem se povsem strinjal z njo, saj takrat še nisem vedel, kako zelo se motiva …

(Se nadaljuje)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / nedelja, 26. december 2010 / 07:00

Božična zgodba v Tuhinjski dolini

V Bizjakovih dolinah pri Termah Snovik tudi letos pripravljajo etnološko prireditev z živimi jaslicami, ki bodo na ogled 26. decembra. Izkupiček od prodanih vstopnic bo šel v dobrodelne namene.

Objavljeno na isti dan


GG Plus / torek, 27. oktober 2020 / 00:53

Koronavirus in mi, 1. del

V četrtek, 24. septembra, zvečer sem na Facebooku objavil novico o tem, da je mama pozitivna na covid-19. Dejansko nisem niti pomislil na to, da bi mogoče iz kakršnegakoli razloga to novic...

GG Plus / torek, 27. oktober 2020 / 00:52

Naglič, priimek iz greha, 2. del

Priimek Nagel so začeli pisarji postopoma zapisovati kot Naglič, ker so ljudje sinu Nagla rekli mali Nagel ali Naglič. Tako so nastali tudi mnogi drugi priimki. Leta 1806 so priimek ob rojstvu hčer...

GG Plus / torek, 27. oktober 2020 / 00:49

Rož'ca raste, ko jo potrebujemo

Miran Čebašek se že vrsto let ukvarja z zeliščarstvom, svoje znanje pa prenaša tudi na druge. Kot pravi, je pri zdravljenju z zelišči pomembno, da jih znamo pravilno uporabljati.

Kultura / torek, 27. oktober 2020 / 00:42

»Malar« vam v dom prinese barve

V Gorenjskem muzeju je v podstrešni galeriji gradu Khislstein na ogled razstava z naslovom Malar nam polepša življenje. V grad, kjer je bil nekoč dijaški dom, se z razstavo o tem čudovitem poklicu, ko...

GG Plus / torek, 27. oktober 2020 / 00:37

Nekdanjo Bloudkovo skakalnico iztrgali pozabi

Ozka stezica, ki se iz Naklega strmo pne na gozdno planoto Dobrava, preseka nekdanjo skakalnico, ki so jo naklanski fantje s pomočjo tržiških skakalcev zgradili leta 1950 po načrtih Stanka Bloudka. Do...