Visoški gospod

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 16. februar 2021 / 09:48

»Pa smo jo dočakali: zgodbo o človeku, ki je Slovencem napisal nekaj najlepših zgodb. Zgodbo o življenju in delu Ivana Tavčarja. Napisal jo je Ivan Sivec, pisatelj, ki velja za najbolj plodovitega in je med najbolj branimi zdaj. Svoji knjigi je dal naslov Visoški gospod in podnaslov Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja. Vendar ne opisuje Tavčarja le kot visoškega gospoda, ne kaže ga le v njegovih ljubezenskih zgodbah. Te so bolj za vabo … Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja so leitmotiv te knjige. Izpostavim najprej dve: Tavčarjevo zaljubljenost v ljubljansko gospodično Emilijo Garz in v poljansko sestrično Nežko Perko. Dve dolgotrajni, a neizživeti ljubezni, ki pa za Ivana nista bili pogubni. Bil je pisatelj in ju kot tak izživel oziroma sublimiral v pisanju. Bili sta njegovi trajni navdihovalki. Po dokaj prepričljivi razlagi profesorice Marje Boršnikove je bila Emilija Tavčarjeva Bogomila, njegova Laura in Julija. Ona naj bi navdihovala vse tiste 'včrniljene kontese' (Ivan Cankar), ki nastopajo v njegovih zgodnjih delih. Sestrična Nežka pa je navdihnila Holekovo Nežiko in Meto iz Cvetja v jeseni. Tretja od Tavčarjevih ljubezni pa je seveda tista, ki je zbližala 35-letnega Ivana, ki takrat še ni cvetel v jeseni (tudi njegov Ivan iz cvetja jih ima le 38), in 18-letno Franico Košenini. Tej ljubezni je bil kos, osrečila je oba, Tavčarju pa dokončno omogočila vzpon v tedanjo visoko družbo in temu primerno socialno in politično promocijo. Ljubezen mu torej ni bila v pogubo, prej v povzdigo. / Da ne ostanemo pri ljubezni le na njeni erotični in subtilni ravni, se spustimo za trenutek še na njen obrtniški, seksualni nivo. Na tem nivoju je Tavčar občeval s svetovljansko gospico Hermino Pfäffinger, ki je takrat, ko je bil odvetniški pripravnik v Kranju, živela v bližnjih Podbrezjah. Njena mlajša sestra Rosa se je nekaj let pozneje predajala burnemu bohemskemu in močno erotiziranemu življenju v Parizu, nekaj časa je bila v njeni družbi tudi slikarka Ivana Kobilica … Eden najbolj sočnih odlomkov v knjigi pa je morda tisti, ko se Ivan in Franica dajeta dol v njegovi odvetniški pisarni. Začneta na kavču 'za čakajoče stranke', končata na trofejni medvedovi koži, lovskem darilu iz Poljanske doline … Je bilo res tako? Izpričano ni, je pa dovoljeno. Licentia poetica …« (str. 258–259)

Gornji odlomek je iz moje spremne besede v tej knjigi, o kateri bomo v našem časopisu ob 170. obletnici Tavčarjevega rojstva še pisali. To je le prvo povabilo k branju.