Podarjeno za vedno

Zgodba o Nataši

Nataša mi je povedala veliko lepih misli. Če se človek enkrat skloni v ponižnosti, se nikoli več ne vzravna. Ko ljudje ugotovijo, da te lahko udarijo po levem licu, te bodo kmalu še po desnem. Tisti, ki želijo na tebi najti napako, jo bodo našli. Zlepa ali zgrda.

»Bila sem človek tradicij. Če sem doma hodila ob nedeljah k maši, sem želela to početi tudi pri Marjanu. Pa ni šlo. Ker so oni bili proti in so dejali, da jih bodo imeli za nore, če mi bodo dovolili pobožnjakarstvo. Da verujejo le še tisti, ki tako ali tako počno same svinjarije in imajo slabo vest. Nekajkrat sem se izmuznila, žal sem ob vrnitvi doživljala plohe žaljivk, vendar ne direktnih, temveč pritlehnih, ki še bolj skelijo in bolijo. Vendar to še ni bilo vse: ko so me pri maši videli starši, so se prav tako zgražali, češ kaj pa delaš tukaj, ker si nemarno grešila?!«

Marjanovi starši so jima uredili stanovanje, vendar so ji dali vsak dan, vsak trenutek vedeti, da ni ničesar njenega. In da nikoli ne bo. Hkrati pa so od nje pričakovali strašno hvaležnost, da jo sploh prenašajo pod streho.

»Marjanu se velikokrat ni ljubilo iti na predavanja. Poležaval je doma ali pa v bližnjem lokalu igral biljard, s katerim je bil dobesedno zasvojen. Jaz sem se držala reda, saj sem želela, da naredim čim več izpitov, preden se rodi otrok. Bodoča tašča me je gledala izpod čela, češ kaj ti je tega treba, zakaj pa Marjan ne. In ni bilo dolgo, ko sem se nekoč, povsem slučajno ozrla preko rame in sem za droben hipec videla Marjana, kako je smuknil za steber. Bila sem šokirana. Mar me res zasleduje? Pozneje se je izkazalo, da mu je mama toliko časa visela nad glavo, da naj preveri, kam hodim, da je revež to res storil. Zame je to bil še en velik šok, ampak … imela sem zvezani roki, ničesar pametnega nisem mogla ukreniti,« se spominja nazaj Nataša.

Z rojstvom otroka so se stvari vsaj malo uredile. Tudi stara starša sta se razveselila vnuka, zanj sta odprla posebno hranilno knjižico z veliko vsoto nemških mark. Dinarju nista preveč zaupala in prav sta imela.

»Znova smo se sporekli, ko sem želela sina Janija krstiti. Marjanu je bilo vseeno, tašči in tastu pa ne. Take sramote nam pa ne boš naredila, sta kričala po hiši in mi razlagala, kaj vse je njihovi družini naredila hudega Cerkev. Od tega, da so jim domobranci ubili nekaj stricev, do drugih šikaniranj, ki jim nisem mogla določiti ne repa ne glave. Vseeno sem se odločila, da bom naredila po svoje. Odšla sem k župniku in mu povedala, kaj bi rada. Žal pa sem spet naletela na hudo oviro. Z Marjanom sploh nisva bila poročena, živela sva v »grehu« in take neumnosti. Najprej uredite te formalnosti, potem se pa oglasite, me je župnik poučil, preden me je, nič kaj prijazno, postavil pred vrata …«

Nataši ni bilo lahko. Za njo je bilo lepo in prijetno otroštvo, ko so jo vsi nosili po rokah in jo varovali pred udarci. Ker je bila pač zelo »pridna« in v tem dejstvu je tičal razlog, da so jo imeli radi. Kakor hitro pa je začela povzročati probleme, so jo »tepli po glavi«.

Vendar je bila močna. Ni je upognilo, čeprav je bila včasih na robu živčnega zloma. Zlasti nekaj mesecev po porodu, ko je imela poporodno depresijo in prebliske, da bi bilo najbolje, če gre s sinom v reko. Da bo potem vsega konec in bo tistim, ki ji ne dovolijo dihati, žal, ker so grdo ravnali z njo.

 

Nič od tega ni naredila. Še bolj se je zaprla vase in začela živeti nekakšno dvojno življenje. Enega za Marjana in njegove, drugega zase in za svojo lastno pot. Naučila se je smehljati in mirno gledati, čeprav so v njej divjali viharji in hudi boji.

»Najhuje je bilo, ker sem bila tako zelo odvisna. Nisem imela lastnega denarja, ničesar. Za dokončanje študija sem morala vzeti študentsko posojilo. Zaradi tega sem doma, pred očetom, padla na kolena in ga lepo prosila, naj mi gre za poroka. Ker drugače ni šlo. To je bilo eno najhujših ponižanj, ki sem jih doživela. Na srečo se je oče omehčal in mi podpisal tiste papirje …«

Nataša je vsaj za nekaj časa svobodneje zadihala. Marjan je bil odvisen od lune: včasih dobre volje, včasih siten in zadirčen. Toda med njima je bilo še dovolj erotičnega naboja, da je najhujše težave »poravnala postelja«.

Nataša je kljub otroku in polenom, ki jih je dobivala pod noge, kaj hitro diplomirala. In to z odliko. Ker ni dobila službe, je vpisala še magisterij, hkrati pa je, občasno, pomagala v neki pisarni, koder so skrbeli za urejanje vrtov.

»Na vsak način bi vam rada prikazala, kako sem se, na neki način, sama začela v življenju vzpenjati, Marjan pa je še zmeraj ostajal na istem mestu. Vzdrževali so ga starši, tako da ni imel nobene želje, ne po službi ne po študiju. Mene je vleklo v nove izzive, on je sedel doma, se delal, da študira, v bistvu pa je le posedal pred televizorjem, pri biljardu ali pa je varoval Janija …«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / torek, 24. maj 2011 / 07:00

Presna umetnost

V okviru projekta Ekologicen.si je nastala spletna stran www.presnaumetnost.si, ki bo ponudila nekatere storitve za bolj zdravo prehranjev...

Objavljeno na isti dan


Prosti čas / četrtek, 6. september 2007 / 07:00

"Nisem za v staro šaro"

Že nekaj časa je znano, da se Janko Šopar vrača na mesto voditelja Tednika. Novi oziroma stari voditelj pravi, da je bil ob ponudbi precej presenečen, saj o tem ni razmišljal.

Gospodarstvo / četrtek, 6. september 2007 / 07:00

Hrana se draži, krivcev pa ni

Hrana se draži povsod v Evropi, vendar se v Sloveniji draži bolj kot drugje. Vsi se otepajo krivde za podražitve.

Kranj / četrtek, 6. september 2007 / 07:00

Slab izplen občin

Na prvem razpisu za neposredne razvojne spodbude uspešnih le šest projektov. Župani so ob takšnem razplenu šokirani.

Jesenice / četrtek, 6. september 2007 / 07:00

Spremembe v prid strankam in sodelavcem

S prvim septembrom je načelnica Upravne enote Jesenice postala univerzitetna diplomirana sociologinja Alenka Burnik.