Podarjeno za vedno

Zgodba o Nataši

Nataša mi je povedala veliko lepih misli. Če se človek enkrat skloni v ponižnosti, se nikoli več ne vzravna. Ko ljudje ugotovijo, da te lahko udarijo po levem licu, te bodo kmalu še po desnem. Tisti, ki želijo na tebi najti napako, jo bodo našli. Zlepa ali zgrda.

»Bila sem človek tradicij. Če sem doma hodila ob nedeljah k maši, sem želela to početi tudi pri Marjanu. Pa ni šlo. Ker so oni bili proti in so dejali, da jih bodo imeli za nore, če mi bodo dovolili pobožnjakarstvo. Da verujejo le še tisti, ki tako ali tako počno same svinjarije in imajo slabo vest. Nekajkrat sem se izmuznila, žal sem ob vrnitvi doživljala plohe žaljivk, vendar ne direktnih, temveč pritlehnih, ki še bolj skelijo in bolijo. Vendar to še ni bilo vse: ko so me pri maši videli starši, so se prav tako zgražali, češ kaj pa delaš tukaj, ker si nemarno grešila?!«

Marjanovi starši so jima uredili stanovanje, vendar so ji dali vsak dan, vsak trenutek vedeti, da ni ničesar njenega. In da nikoli ne bo. Hkrati pa so od nje pričakovali strašno hvaležnost, da jo sploh prenašajo pod streho.

»Marjanu se velikokrat ni ljubilo iti na predavanja. Poležaval je doma ali pa v bližnjem lokalu igral biljard, s katerim je bil dobesedno zasvojen. Jaz sem se držala reda, saj sem želela, da naredim čim več izpitov, preden se rodi otrok. Bodoča tašča me je gledala izpod čela, češ kaj ti je tega treba, zakaj pa Marjan ne. In ni bilo dolgo, ko sem se nekoč, povsem slučajno ozrla preko rame in sem za droben hipec videla Marjana, kako je smuknil za steber. Bila sem šokirana. Mar me res zasleduje? Pozneje se je izkazalo, da mu je mama toliko časa visela nad glavo, da naj preveri, kam hodim, da je revež to res storil. Zame je to bil še en velik šok, ampak … imela sem zvezani roki, ničesar pametnega nisem mogla ukreniti,« se spominja nazaj Nataša.

Z rojstvom otroka so se stvari vsaj malo uredile. Tudi stara starša sta se razveselila vnuka, zanj sta odprla posebno hranilno knjižico z veliko vsoto nemških mark. Dinarju nista preveč zaupala in prav sta imela.

»Znova smo se sporekli, ko sem želela sina Janija krstiti. Marjanu je bilo vseeno, tašči in tastu pa ne. Take sramote nam pa ne boš naredila, sta kričala po hiši in mi razlagala, kaj vse je njihovi družini naredila hudega Cerkev. Od tega, da so jim domobranci ubili nekaj stricev, do drugih šikaniranj, ki jim nisem mogla določiti ne repa ne glave. Vseeno sem se odločila, da bom naredila po svoje. Odšla sem k župniku in mu povedala, kaj bi rada. Žal pa sem spet naletela na hudo oviro. Z Marjanom sploh nisva bila poročena, živela sva v »grehu« in take neumnosti. Najprej uredite te formalnosti, potem se pa oglasite, me je župnik poučil, preden me je, nič kaj prijazno, postavil pred vrata …«

Nataši ni bilo lahko. Za njo je bilo lepo in prijetno otroštvo, ko so jo vsi nosili po rokah in jo varovali pred udarci. Ker je bila pač zelo »pridna« in v tem dejstvu je tičal razlog, da so jo imeli radi. Kakor hitro pa je začela povzročati probleme, so jo »tepli po glavi«.

Vendar je bila močna. Ni je upognilo, čeprav je bila včasih na robu živčnega zloma. Zlasti nekaj mesecev po porodu, ko je imela poporodno depresijo in prebliske, da bi bilo najbolje, če gre s sinom v reko. Da bo potem vsega konec in bo tistim, ki ji ne dovolijo dihati, žal, ker so grdo ravnali z njo.

 

Nič od tega ni naredila. Še bolj se je zaprla vase in začela živeti nekakšno dvojno življenje. Enega za Marjana in njegove, drugega zase in za svojo lastno pot. Naučila se je smehljati in mirno gledati, čeprav so v njej divjali viharji in hudi boji.

»Najhuje je bilo, ker sem bila tako zelo odvisna. Nisem imela lastnega denarja, ničesar. Za dokončanje študija sem morala vzeti študentsko posojilo. Zaradi tega sem doma, pred očetom, padla na kolena in ga lepo prosila, naj mi gre za poroka. Ker drugače ni šlo. To je bilo eno najhujših ponižanj, ki sem jih doživela. Na srečo se je oče omehčal in mi podpisal tiste papirje …«

Nataša je vsaj za nekaj časa svobodneje zadihala. Marjan je bil odvisen od lune: včasih dobre volje, včasih siten in zadirčen. Toda med njima je bilo še dovolj erotičnega naboja, da je najhujše težave »poravnala postelja«.

Nataša je kljub otroku in polenom, ki jih je dobivala pod noge, kaj hitro diplomirala. In to z odliko. Ker ni dobila službe, je vpisala še magisterij, hkrati pa je, občasno, pomagala v neki pisarni, koder so skrbeli za urejanje vrtov.

»Na vsak način bi vam rada prikazala, kako sem se, na neki način, sama začela v življenju vzpenjati, Marjan pa je še zmeraj ostajal na istem mestu. Vzdrževali so ga starši, tako da ni imel nobene želje, ne po službi ne po študiju. Mene je vleklo v nove izzive, on je sedel doma, se delal, da študira, v bistvu pa je le posedal pred televizorjem, pri biljardu ali pa je varoval Janija …«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kranjske novice / petek, 27. julij 2018 / 08:03

Kranjske novice, št. 7

Kranjske novice, 27. julij 2018, št. 7

Objavljeno na isti dan


Splošno / petek, 5. oktober 2007 / 07:00

Poučujejo celo albanščino

Na Ljudski univerzi Jesenice so pričeli poučevati bolj "eksotične" jezike.

Splošno / petek, 5. oktober 2007 / 07:00

Določili prireditvena mesta

Na Občini Jesenice so določili seznam osmih prireditvenih mest, na katerih bo po novem lažje organizirati javne prireditve. To so lokacije, kjer so se že doslej prireditve odvijale pogosteje: Trg...

Splošno / petek, 5. oktober 2007 / 07:00

Nekaj prostorskih sprememb

Na zadnji se občinskega sveta so sprejeli nekaj sprememb in dopolnitev tekstualnega dela prostorsko ureditvenih pogojev. Z njimi so zagotovili prostorske možnosti za revitalizacijo območja Fiprom...

Splošno / petek, 5. oktober 2007 / 07:00

Sejnina za pomoč Železnikom

Na predlog občinskega svetnika Borisa Smoleja so članice in člani jeseniškega občinskega sveta sklenili, da bodo sejnino nakazali za pomoč občanom Železnikov ob zadnji naravni katastrofi....

Splošno / petek, 5. oktober 2007 / 07:00

Krajevne skupnosti brez pravnega statusa

Na predlog posvetovalnega kolegija župana, ki ga sestavljajo predsedniki devetih jeseniških krajevnih skupnosti, naj bi krajevnim skupnostim ukinili status pravnih oseb. Kot je ob tem povedala