Nisem hotela
Kot da je val ameriškega gibanja #MeToo oziroma #jaztudi šele zdaj zares pljusknil čez Alpe tudi k nam. Prejšnji teden smo v medijih spremljali izpoved slovenske igralke, da jo je v času, ko je bila še študentka, spolno nadlegoval profesor na fakulteti. Malo pred tem je senat Filozofske fakultete Igorju Pribacu odrekel ponovno izvolitev v naziv izrednega profesorja zaradi domnevnih obtožb o neprimernem vedenju do študentk.
Samo približno si lahko predstavljamo, kako majhen delček problema, ki sicer sega od neprimernih pripomb do najhujših dejanj spolnega nasilja, je našel pot v medije.
Po podatkih Društva za nenasilno komunikacijo so se namreč v zadnjih letih k njim zatekli številni študenti in študentke, žrtve spolnega nadlegovanja. Z različnih fakultet in z različno travmatičnimi izkušnjami. Skupno pa jim je bilo to, da žrtve v javnosti niso želele govoriti – brale so komentarje pod opisi drugih vrst nasilja pa tudi pod temami o gibanju #MeToo in zato vedele, da na podporo javnosti ne morejo računati.
V društvu ugotavljajo, da v našem okolju velja kultura molka, v kateri se pretvarjamo, da nasilja ni. A številke, ki govorijo tudi o tem, da je po nacionalni raziskavi vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti že doživela eno od oblik nasilja, govorijo drugače.
Gre za sistemski problem, so prepričani na Inštitutu 8. marec, kjer so prav tako dobili veliko pričevanj o spolnem nasilju. To je stvar, pravijo, ki je prisotna v vseh institucijah, kjer so prisotni hierarhični odnosi. Zato je prav, da žrtve, ki so dovolj močne, javno spregovorijo. Kljub temu da se pogosto izpostavijo vsaj pikrim pripombam v smislu, da bo zdaj »že za vsak pomežik potrebno pisno soglasje« in da če bi se jim kaj takšnega res zgodilo, z izpovedjo ne bi čakale mesece, leta, še celo dlje.
Lahko razložim na lastnem primeru, ki je k sreči daleč od tega, da bi mi pustil globoke rane, je pa tako tipičen, da se nanj še vedno spomnim vsakokrat, ko kdo spregovori o spolnem nadlegovanju.
Takole imam v spominu: jaz, mlado dekle, on pa starejši moški, takrat na službeni dolžnosti. Naenkrat njegova roka okoli vratu, druga na kolenu. Od šoka sem otrpnila, brez moči, da bi takoj vstala in odšla. Ne vem, kako sem se izvila iz situacije; mislim, da se kaj več od opisanega ni zgodilo.
»Pa da ne boš o tem povedala očetu ...« mi je še naročil, tega se dobro spomnim. Torej se je zavedal, da dela nekaj, kar ni prav.
Očetu nisem povedala, nikoli. Nikomur nisem povedala, vse do danes. Ker me je bilo sram. Še zdaj ne razumem, zakaj je bilo sram mene, ne njega.