Soba s klavirjem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 2. februar 2021 / 23:52

Slike iz sestrinega življenja, 1. del

V dolgih mesecih, kar smo bili v karanteni, so nekateri med nami prosti čas izkoristili tudi za urejanje različnih osebnih (hišnih) arhivov. Med njimi se je znašla tudi Polona. V predalih so v zadnjih dvajsetih letih obležali predmeti, ki so ostali po smrti sestre Nataše. Čustva, ki so se prebudila, so bila tako močna, da jih je morala deliti. Z menoj.

Njuna mama Ankica, letnik 1922, se je rodila v meščanski družini, bila je deležna odlične izobrazbe. Žal pa je prišla vojna in posegla v njene sanje, da postane pianistka. Družina se je iz Ljubljane umaknila na kmete, kjer so morali za golo preživetje krepko poprijeti za delo na posestvu očetove sestrične.

»Imeli so hudega psa, ki je nekoč napadel mojo mami,« pripoveduje Polona. Pregriznil ji je eno od mišic na roki, zaradi česar ni več mogla igrati na klavir. Pa tako se je nadejala, da bo po vojni nadaljevala študij! Starši so jo silili, naj se poroči z nekim vdovcem z vasi, njo pa je bilo starca, ki je bil od nje več kot enkrat starejši, na smrt strah. Žal se je na koncu morala ukloniti: oče se je sprl s sestrično, ki je bila zelo skopa in jim je zaračunavala vsak grižljaj. Po skromni poroki so stari starši naložili na voziček premoženje in se družno preselili na novi dom mladoporočenke. Že kmalu so ugotovili, da se jim pri Andražu ne bo slabo godilo. Bil je dobra dušica, imel je veliko kmetijo, le z izobrazbo se ni mogel pohvaliti. Kadar so se želeli 'Ljubljančani' o čem pogovoriti, so med seboj komunicirali v francoskem jeziku. Babica je na zadnjo stran Svetega pisma nekoč zapisala, da jih je pri tem gledal 'kot tele v nova vrata'.

»Čeprav med mami in očetom ni bilo nobene ljubezni, se je septembra leta 1943 rodila Nataša. Bila je zelo lepa deklica. Imela je dolge, goste, temno rjave lase, pravilen obraz in nežne prste, ustvarjene za igranje klavirja. Deset let kasneje, ko sem se rodila jaz, je mami živela v Ljubljani. Sicer je bila še zmeraj poročena z Andražem, nista pa več imela stikov. Moj biološki oče je bil moški, v katerega je bila mami zaljubljena. Zaradi njega je imela rada tudi mene. Nataše ni marala in to ji je pogosto tudi pokazala.

Trdno sem prepričana, da bi bilo marsikaj drugače, če bi bilo v meni kaj glasbenega talenta. Učiteljica v glasbeni šoli se je trudila več kot leto, a drugega kot nekaj otroških pesmi nisem bila sposobna spraviti iz klavirskih tipk. Nasploh sem bila v šoli med bolj lenimi in manj uspešnimi, kar je tudi babici in dedku, ne le mami, povzročalo sive lase. Nataša je blestela povsod, tako v glasbeni šoli kot med prijateljicami, pisala je pesmi, zelo rada je risala. Kadar je sedla za klavir, je pozabila na ves svet.

Tako se je mama, verjetno z zelo težkim srcem, odločila, da bo ona tista, preko katere bo podoživljala tudi lastne sanje. Spomnim se – bila sem stara kakšnih sedem let – da sem se skrila pod klavir in poslušala Natašino 'nabijanje' po tipkah in se basala s čokolado. Ko so me domači končno našli, me je mama prvič in zadnjič v življenju natepla. 'Pusti Natašo pri miru, z njo se ne smeš družiti!' mi je zabičala. Le ob petkovih večerih, ko je mamo obiskoval njen 'fant' – moj oče, sem se splazila k Nataši. Ležali sva v postelji in se pogovarjali. Bila je moja najboljša, a skrita prijateljica. O skrivnostih, ki so naju družile, nisem smela pripovedovati nikomur.

Kadar smo sedeli pri kosilu, je Nataša ves čas poslušala grožnje in očitke. Babica je govorila o tem, koliko stanejo njene klavirske ure, kako si moramo odtegovati od ust, da bo nekoč slavna in bogata. Jedilnica je bila majhna, temačna, brez nekdanjega blišča. Moram še povedati, da je bilo družinsko stanovanje po vojni nacionalizirano, delili smo si ga še z eno družino. Vodo smo v stanovanju sicer imeli, bilo pa je le eno stranišče, uporabnikov pa enajst, tako da si lahko predstavljate, da ni bilo preprosto. Dedu so vzeli tudi obe trgovini, ni se smel zaposliti niti kot prodajalec v eni od njih. Na železniški postaji je s cizo prevažal različne tovore, lažje je prenašal kar na hrbtu. A ostal je gospod vse do zadnjega. Mami je njen fant našel zaposlitev zobne asistentke. Poklic ji je bil pisan na kožo, saj je bila kljub dvema porodoma še zmeraj zelo lepa ženska. Živeli smo skromno, ne nazadnje je šlo 'malo bogastvo' za klavirske ure.

Nataša je imela prvi javni nastop pozno, pri sedemnajstih. Brez vsake treme je prišla na oder in sedla za klavir. Poslušalcev v dvorani je bilo bolj malo, četudi so obvestilo o klavirskem koncertu večkrat prebrali tudi na radiu. A v deželi 'delavcev in kmetov' je bila takrat popularna drugačna glasba. Žal. Kljub temu so bili domači navdušeni. Babica je spekla torto, bilo je prvič, da se je do Nataše tudi mami obnašala malo bolj človeško.

A ne za dolgo. Ne vem, kako ji je prišlo na ušesa, da Nataša zaradi 'bolezni' včasih manjka pri pouku. Dobiti zdravniško opravičilo ni bilo nič takšnega. Že za majhen denar so bila zmeraj na voljo. V dneh, ko je ni bilo v šoli, je obiskovala svojega očeta Andraža, ki je bil zelo bolan. Rak na želodcu. Najprej je na skrivaj hodila k njemu v bolnišnico, potem pa domov, na kmete. Za te namene ji je kupil kolo. Imela sta se zelo rada. Nataša, dobra duša, mu je kuhala in skrbela zanj po najboljših močeh. Samo njej se je imel zahvaliti, da je dočakal visoko starost.

Mama žal ni bila tako sočutna. Ko se je Nataša vrnila iz šole, je prišlo do grozljivega, celo precej nasilnega prepira. Padale so težke besede. Četudi so me poslali iz jedilnice in zaprli vrata za menoj, sem vse slišala. Nataši so zagrozili, da bodo nehali plačevati ure klavirja, pa jim je odgovorila, da ji je vseeno. Da se bo preselila k očetu in živela pri njem. Ko so videli, da ji ne morejo priti do živega, so ji na koncu le prepovedali stike z njim.«

(Se nadaljuje)