Mestni zapeljevalci brstečih mladenk

V prejšnjem nadaljevanju smo ostali pri sočutju ljubljanskih sodnikov z ljubljanskim posiljevalcem Valentinom Marnom. Glede na naštete olajševalne okoliščine so se odločili, da ga kaznujejo z najnižjo možno zakonito kaznijo, to je bilo pet let težke ječe, povrhu pa so še predlagali višjemu sodišču v Celovcu pomilostitev na leto in pol.

Celovško višje sodišče se je še malo bolj pozanimalo o Marnu tudi v Trstu pri krojaških mojstrih in trgovcih, kjer naj bi služil, ter pri policiji. Tržaška policija je odgovorila, da je Marn v Trstu živel zelo lahkomiselno življenje, se družil z nemarnimi deklinami in mu je bilo za delo malo mar. Kar nekajkrat je bil v policijskem »popravnem zaporu«. Enkrat zaradi izgreda, drugič, ker je neko služkinjo opeharil za uhane, vredne osem goldinarjev, leta 1824 pa zaradi pretepa, v katerem je nekemu natakarju »povzročil kontuzijo na spolnih organih« (poenostavljeno – brcnil ga je v »jajca«, op. pis.), kar je bilo opredeljeno kot težak policijski prestopek in so ga zato predali tamkajšnjemu magistratu. Od vseh, ki so jih povpraševali o Marnu, se ga je spomnil samo krojaški mojster Luigi Chierigalli, da je delal pri njem pet mesecev, bil da je lahkomiseln, delal ni veliko, pač pa je rad zasledoval ženske.

Po teh poizvedovanjih so na deželnem sodišču v Ljubljani zapisali, da če bi vedeli za njegovo slabo zadržanje v Trstu, ne bi višjemu sodišču priporočili omilitve kazni. Vendar so v sklicevanju na pritožbene člene kazenskega zakonika in »humanega duha avstrijske kazenske zakonodaje«, ugotovili, da svoje odločitve ne morejo spremeniti in so podali višjemu sodišču v presojo spis s prejšnjo priporočeno kaznijo. Celovško višje sodišče je nato naredilo nekakšen kompromis in Marna obsodilo na dve leti zapora (2. aprila 1828).

V naslednji zgodbi posilstva pravzaprav ni bilo, ga je pa prijavil na okrajni gosposki v Idriji skrbni oče Jožef Eržen, učitelj. Zadeva z njegovo najstniško hčerjo Marijo (roj. 3. novembra 1826) je prišla na dan tako, da mu jo je zatožila svakinja, češ da se je mala 6. maja 1841 vlačila naokrog s kontrolorjem Bauerjem. Ogorčeni oče je poklical hčer na zagovor in ta mu je seveda predstavila Bauerja v najslabši luči, sebe pa kot žrtev. Najprej poglejmo njeno plat zgodbe.

Začela jo je s tem, da je šla 4. maja z deklo na trg po vodo. Na poti nazaj sta srečali kontrolorja Bauerja z nekim praktikantom, ki sta se ob srečanju obrnila in ju spremila do hiše. Tam se je praktikant odstranil, ona pa se je namenila dalje k prijateljici Mariji Wanberger. Bauer je skočil za njo, jo potegnil nazaj, in da bi jo spustil, mu je morala obljubiti, da se bo vrnila. Takrat naj bi prvič govorila z Bauerjem.