Posilstvo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. september 2016 / 11:00

Vas v Brdu, 1. del

Franci, ki me je pred meseci povabil na obisk, je dolgoletni bralec Gorenjskega glasa. »Pridi še k nam,« mi je dejal, »takšne zgodbe, kot ti jo bo povedala moja soseda, še nisi slišala.« Seveda je bila radovednost tista, ki me je primorala, da sem izpustila delo iz rok in se odpeljala v neznano. To ni bilo ravno lahko, saj mi je Franci zamolčal, da je cesta, ki vodi do njih, tiste sorte, ko si, ko prideš na cilj, srečen, da si preživel. A nič hudega. Voziti domov je bilo lažje: prvič zaradi teme in drugič zato, ker sem vozila po skrajni levi. Domačini bi se verjetno na glas smejali, če bi me videli.

Lojzko tarejo različne bolezni, tudi sklepna revma, zato je od srca hvaležna bližnjim sosedom, da zgledno skrbijo zanjo. Če jih ne bi bilo, kdo ve, ali bi sploh še bila živa. Rodila se je avgusta leta 1938. Njena mama je bila dninarka. Še vedela ni, da je noseča. Ko se ji je začel napihovati trebuh, je bila prepričana, da je 'nekaj takšnega' pojedla. Rodila je sama, v hlevu, kjer je, v senu, tudi ležala. Šele proti jutru je gospodar slišal njene klice na pomoč, poklical je ženske, ki so jo za silo očedile, prerezale popkovino in zavile hčerko v staro, preperelo rjuho. Nihče ni vedel, kdo je oče otroka, še mati ne. Kadar ji je kdo od moških rekel, da bi bilo prav, če bi malo 'počepnila', je to storila. Moške je bilo treba ubogati, to so ji zabičali v glavo in tega se je držala. Če bi bil otrok moškega spola, bi ostal pri hiši, za deklico pa ni bilo nobenega usmiljenja. Lojzkina mama je šla od vrat do vrat, preden je dobila neko žensko, ki je bila za ustrezno plačilo pripravljena k sebi sprejeti otroka, že vsega shiranega.

»Moja mama se je potem vrnila k svojemu gospodarju, kjer je morala garati za dva, ker je morala poskrbeti še za moja lačna usta. Imela sem srečo, da je bila Marjanca, ki me je vzela k sebi, dobrega srca. Četudi ji mama kakšen mesec – to se je dogajalo zlasti čez zimo – ni prinesla tistega, za kar sta se zmenili, me ni postavila pred vrata. Sva pač obe jedli močnik od ponedeljka pa do sobote, ko se je v loncu znašlo še kaj drugega. Imela sem jo rada, kot bi bila moja mama. Učila me je pesmic, molitvic, veliko sva prepevali. Obe sva spali na eni sami postelji. Pozimi me je stisnila k sebi, da nisva zmrznili, kajti v prostoru je pihalo z vseh koncev in krajev. Kadar je bilo na vasi slavje, so jo poklicali, kajti znala je zelo dobro kuhati. A je bila bolj lene sorte in se ji ni zmeraj ljubilo iti. Če bi znala unovčiti vse svoje talente, ki jih je imela, bi kraljevsko živela. Raje je sedela na pragu, gledala tja v tri dni in počela nič. Ko sem bila že večja, sem ji delala družbo. Zmeraj sem se naslonila na njena kolena in ljudje, ki so hodili mimo, so se nama smejali,« pripoveduje Lojzka. Njen glas je topel, božajoč, zelo miren. Zdi se mi, da je vse, o čemer mi je pripovedovala, v sebi že tisočkrat premlela.

Potem pa je prišla druga svetovna vojna in vse, kar je bilo pred njo sveto, se je postavilo na glavo. Spremenili so se tudi ljudje. Prijatelji so postali sovražniki in obratno. Zgodilo se je, da so čez noč zagoreli kozolci, hiše. Nihče ni vedel, kdo je bil požigalec. Krivili so drug drugega. Tisti bolj modri in preudarni pa so dejali, da so najverjetneje požigalci ljudje, ki so se na ta način maščevali za kakšne pretekle grehe.

»Marjanco je postalo zelo strah. Še zmeraj me je imela ob sebi in zvečer, ko ni mogla spati, je na glas razmišljala, komu vse se je že zamerila. Vaščanov ni delila po politični liniji, sploh ne. Zmeraj je rekla, da so ali dobri ali slabi. Ne glede na to, kakšnega prepričanja so bili. Pisalo se je leto 1943. Moja mama je bila spet noseča. Ne spominjam se točno, ali je bilo to petič ali šestič, a veliko se nisem zmotila. Župnik je pri maši grmel s prižnice zaradi prešuštnic, ki se ne morejo zadržati niti tedaj, ko so časi težki in kruti. Prav smilila se mi je. Z Marjanco sva sedeli bolj zadaj, ona pa je stala pri stranskem oltarju. Kar skupaj je lezla. Potem pa se je zgrudila in ljudje so jo kar pustili, da je obležala na tleh. Verjetno so se bali župnika, saj bi jim zameril, če bi pomagali grešni ženski. Potem pa se dvigne Marjanca in se z naglimi koraki približa moji mami in jo odvleče skozi vrata ven, na zrak. Bila je zelo jezna, če že ne togotna. Ko mama pride k sebi, se Marjanca vrne, dvigne v zrak pest in zagrozi ljudem, ki so stali v bližini: 'Da bi se vsi skupaj cvrli v večnem ognju, ker v srcu nimate niti malo usmiljenja!'. To so ji vaščani zelo zamerili. A je ostala neomajna. Besed ni želela vzeti nazaj. Potem se je začela hajka. Po bližnjih hribih je več dni zapored pokalo. Nihče si ni upal stopiti na prag. Krogle so letele vse križem. Z Marjanco nisva vedeli, kdo so vojaki, ki so hodili mimo hiše. Bilo je naju na smrt strah. V temi sva sedeli ob peči, spali pa sva pod njo. Marjanci se je zdelo varneje. Govorila je, da če v kočo prileti kakšna granata, se peč, ki je bila po njenem zelo trdno zgrajena, ne bo kar takoj podrla. Potem pa je prišla noč s torka na sredo. Kar naenkrat je začel nekdo s pestjo butati po vratih. Z Marjanco sva otrpnili in nisva vedeli, kaj naj narediva. Končno ona zleze izpod peči, meni pa zabiča, naj ostanem pod njo in naj bom čisto tiho. Niti sveče ni imela, zato je šla do vrat po trdi temi. Od tam zaslišim kričanje, zmerjanje in prerivanje. Marjanca je jokala in prosila za usmiljenje. Nič ni pomagalo. Toliko časa so s puškami tolkli po njej, dokler ni utihnila. Potem so začeli vohati po kamri, da bi odkrili še mene. Ker so bili glasni, niso takoj zaslišali mojega paničnega dihanja pod pečjo. Končno eden z roko potipa pod peč in se dotakne moje noge, ki je nisem pravočasno potegnila k sebi. Zmagoslavno me potegne zanjo. Znašla sem se med močno pijanimi moškimi. Dva ali tri sem poznala po glasu, videla jih pa nisem. O meni, Marjanci in moji mami so začeli govoriti z zmerljivkami in psovkami. Imenovali so me z besedami, za katere sem vedela, da ne pomenijo nič dobrega, a jih Marjanca ni nikoli uporabljala. Slišala sem, da stikajo po edini omari, ki sva jo imeli, najino skromno imetje pa mečejo po tleh. Molila sem, da bi odšli, da bi lahko poklicala na pomoč. Marjanca je ležala na pragu in še zmeraj je bila čudno tiho … Potem pa eden nekaj reče, vsi se zakrohotajo. Tega, kar je sledilo, se ne spominjam več dobro. Tudi tega ne, koliko se jih je zvrstilo na mojem še nedotaknjenem, komaj petnajst let starem telesu. Bilo je grozno. Nečloveško. Tega, kar sem doživela v tisti noči, nikomur, niti najhujšemu sovražniku ne privoščim. Bili so kot stekle živali. Brez srca, iz njih je govorila le pohota. Sonce je bilo že visoko na nebu, ko sem končno prišla k sebi. Vsa sem bila krvava in umazana. Marjanca je ječala na pragu, naj ji pomagam, a se nisem mogla niti dvigniti. Počasi sem se kar po tleh odplazila do nje. Na čelu je imela grdo rano in roka ji je čudno štrlela stran od telesa. Čisto so jo pohabili. Začela sem klicati na pomoč, a se nihče ni odzval. Pa sem vedela, da so me slišali. Ljudje so se bali. Strah jih je bilo. Če bi zločincem prišlo na ušesa, bi lahko v zavetju teme obisk ponovili tudi pri njih. Taki časi so to bili. Kruti in nečloveški. Največji prijatelj te je brez težav ubil, posilil, ranil in poškodoval. Nič več ni bilo sveto, nobena pravila niso več veljala. Marjanca nikoli več ni bila takšna kot prej. Tlačile so jo nočne more, imela je strašne glavobole. Roko ji je spravil v red nemški zdravnik, ki se je hodil ženit k nekemu dekletu na vasi. Dal ji je tudi tablete, da se ji ni več toliko bledlo. Kakšne, pa ne vem. Ko je pogledal mene, je dobil solzne oči. 'Unglückliches Kind,' je govoril, ko mi je v dlan stisnil čokoladico. Sanjalo se mi ni, zakaj sem se mu bolj zasmilila kot Marjanca. A je, kot kaže, na mojem obrazu hitro razbral, kaj se mi je v tisti noči zgodilo. Zaslutil pa je tudi posledice, za katere pa jaz še nisem vedela …«

(Nadaljevanje prihodnjič)