Mladi prepotrebneži
V zadnji zgodbi tega poglavja je bila Marija Kisovic (49), poročena kmetica in mati dvanajstih otrok (osem jih je še živelo), na obisku pri sinu na Dolenjskem (leta 1823). Vračajoč se domov na Hotavlje, je prespala v Ljubljani in zjutraj nadaljevala pot. Na frančiškanskem trgu se ji je pridružil mlad moški, jo vprašal kam je namenjena, in dejal, da jo bo spremljal do Medvod.
A Mariji njegova družba ni bila ravno prijetna, in ko sta prišla izven mesta, je pospešila korak, pa ga je tudi on, ko je hotela ostati zadaj, je zaostal tudi on. Nato jo je vprašal, ali je še sposobna za spočetje otrok. Zavrnila ga je, da naj bo o tem samo tiho. On pa jo je pograbil, zvlekel na proseno njivo in vrgel na tla z besedami: »Jest te bom porivou!« In je ne glede na njene prošnje to tudi storil. Marija ga je rotila, kakšen greh da počne, mu ponujala denar, vendar ni odstopil od svojega dejanja in ji je grozil s smrtjo, če se bo upirala.
Potem ko je potešil svojo slo, je zahteval od nje prej ponujani denar, in ko je nekaj oklevala, ji je ponovno zagrozil, da je lahko v trenutku mrtva, in tako mu je izročila tri ali štiri tolarje – nato pa je odbrzel čez polje.
Takoj zatem je prišel mimo neki mož in jokajoč mu je povedala, da so jo oropali, o posilstvu mu pač ni hotela pripovedovati, ker jo je bilo sram. Pokazala mu je, v katero smer je storilec pobegnil, in ta mož je trem drugim na drugem koncu njive zaklical, naj primejo bežečega moža, ker je ropar. Storilca so nato odpeljali k oblastem v Šiško in ves denar je prejela nazaj.
Prijeti Simon Rauchberger (21) je bil rojen v Kranju, samski, brez poklica, brez premoženja, preživljal se je z dnino, delal nekaj časa tu pa spet drugje. Na zaslišanju je povedal, da je v noči na jutro posilstva celo noč popival, proti zori pa se je napotil v frančiškansko cerkev, in ko je prišel iz nje, je zagledal na trgu žensko, pa se mu je zahotelo, da bi na njej potešil slo in jo je nagovoril.
Predlagal ji je, da jo spremi, ko bi prišla iz mesta pa je nameraval uresničiti svoj naklep. Da bi začel z njo opolzek pogovor, jo je vprašal, ali ima otroke in ali jih ima še lahko. Njegova izpoved se je sicer ujemala z Marijino, vendar izvršenega posilstva ni priznal, češ da se Marija ni hotela umiriti, da je vedno bolj kričala, tako da je opustil svoj namen in ji rekel, naj mu da ponujeni denar; in ko je prejel tri tolarje, je pobegnil. Možje, ki so ga prijeli, so glede posilstva lahko samo sklepali nanj po tem, da je imel Simon odpete hlače in srajco izza hlač.
Sodišče je to, da ji je vzel tri tolarje, štelo le med oteževalne okoliščine, češ da ropa ni mogoče dokazati. Med oteževalne okoliščine so šteli tudi, da je bila Marija poročena in da sta bili tako s posilstvom razžaljeni dve osebi – očitno so imeli v mislih njenega moža! Olajševalna je bila njegova mladost, zanemarjena vzgoja ter dolg pripor, ki so mu ga šteli v odmero kazni – štiri leta in pet mesecev zapora. Sodišče mu je torej odmerilo najmanjšo možno kazen, vendar mu to še ni bilo dovolj, saj se je pritožil in prizivno sodišče mu je kazen zmanjšalo na dve leti.