Potrebna je plebiscitna večina razuma in solidarnosti

Besedilo: Ukom
Kategorija: Slovenija / torek, 3. november 2020 / 18:52

V celoti objavljamo današnji nagovor predsednika vlade Janeza Janše državljankam in državljanom.

Spoštovani!

Skupaj z ostalo Evropo in večino severne poloble smo na začetku hladnega vala pandemije koronavirusa. Pandemija vpliva na vse. Položaj je zelo resen in nima smisla karkoli olepševati. V imenu vlade najprej izrekam iskreno sožalje vsem, ki ste v pandemiji izgubili svoje najbližje.

Že aprila in maja sem skupaj z nekaterimi drugimi voditelji EU večkrat opozarjal, da nas jeseni čaka novi val, hladni val virusa, ki bo težji, če ne bomo imeli na razpolago učinkovitega cepiva in/ali zdravila ali vsaj obvezne elektronske aplikacije za sledenje okužbam. Danes še vedno nimamo nič od tega. Zakonsko podlago za obvezno aplikacijo smo si v Sloveniji sicer po težkih mukah zagotovili že julija, vendar je realizacija zastala v domačem in evropskem birokratskem močvirju, zlagani skrbi za zasebnost pa tudi nesposobnosti za iskanje izvirnih rešitev v izjemnih razmerah na obeh ravneh. Mnoge je bolj skrbelo, kaj bo dejala informacijska pooblaščenka ali mediji, kot pa, koliko ljudi bo moralo trpeti in umreti, ker si nismo priskrbeli orodja, ki ga digitalna doba ponuja vsem.

Evropa se po zadnjem sestanku Evropskega sveta sicer prebuja, a zamude ne bo mogoče nadoknaditi pravočasno.

Spoštovani Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani, dragi rojaki:

Od nas vseh, od vsakega posameznika, od vse naše zavzetosti, naše vztrajnosti, trdoživosti, poguma, trme in solidarnosti je odvisno, kako bo šlo naprej. Pred vrati je zima. Spremljali smo, kako je zimo ravno prestala Avstralija. Ni bilo lahko. Nekaj podobnega nas čaka. Ta pandemija ni samo velikanski izziv za zdravstvo, ampak preizkušnja za celotno človeštvo. Za nas Slovence še posebej. Včeraj mi je znan slovenski pisatelj poslal pismo, v katerem se sprašuje, ali je narod, ki niti svojih mrtvih iz prejšnjega stoletja ni sposoben pokopati brez prepira, sploh zmožen toliko resnične solidarnosti do najbolj ogroženih živih, da bomo zmogli?

Prepričan sem, da večinsko to solidarnost vsekakor zmoremo. Ne narekujejo jo zgolj čustva, ampak tudi zdrav razum. A zgolj večina za uspeh, kot smo videli pretekla dva meseca, ni dovolj. Potrebni smo vsi ali vsaj zelo velika večina. Plebiscitna večina razuma in solidarnosti.

Hladni val pandemije je v zadnjih tednih ogrozil celo zmogljivosti najboljših zdravstvenih sistemov na svetu, kot so nizozemski, nemški ali avstrijski. Nihče nima na voljo neomejenega dodatnega števila zdravnikov in medicinskih sester, prav tako ni mogoče in ni smiselno zaustaviti vseh ostalih nujnih zdravstvenih posegov, saj s tem naredimo le še dodatno škodo, dodatno trpljenje in umiranje. Ko je število okuženih previsoko, zgolj upoštevanje osnovnih preventivnih pravil obnašanja več ne zaustavlja virusa dovolj učinkovito.

Edina obramba pred splošnim razpadom zdravstvenega sistema je tako drastična omejitev naših stikov z drugimi. Nekaj, česar naše generacije pred to pandemijo niso doživele še nikoli v takem obsegu.

Zato je razumljivo, da ukrepi za omejevanje medosebnih stikov nikjer v demokratičnem svetu niso sprejeti z aplavzom. Da o njih povsod potekajo strokovne in politične razprave. Potrebne in zaželene so tudi pri nas. Nihče ni nezmotljiv, še posebej ne v položaju, ko moramo odločitve sprejemati v izjemnih razmerah, v državi s podsistemi, ki se v ovirah dušijo celo v najbolj običajnem času. Kritiko vlade in naših ukrepov zato jemljemo kot del demokratične razprave. Vendar pa laži in dezinformacije, brisanje razlike med tem, kar je res in kar ni, uporaba dvojnih meril ter poudarjeno poročanje o akcijah, ki zanikajo potrebo po zaustavljanju epidemije in se norčujejo iz ukrepov, ne prispeva k demokratični razpravi. Še več. Izničujejo napore večine in še posebej napore vseh na prvi bojni črti za omejitev epidemije. Zato pozivamo razne vplivneže, ki trdijo, da vlada sprejema ukrepe zato, da straši in ustrahuje ljudi, da se zaustavijo. Dovolj je bilo. Cel demokratični svet sprejema ukrepe, ker ceni in varuje življenje. Izkoriščanje globalne zdravstvene krize za rušenje je zloraba stiske, je zavržno, ničvredno početje.

Po drugi strani pa nam je v teh težkih mesecih izjemno pomagala samoiniciativnost posameznikov, ki so se na vseh nivojih kot strokovnjaki vključili v spremljanje in analizo trendov, preučevanje tujih izkušenj, pripravo lastne proizvodnje zaščitne in medicinske opreme in v pripravo smernic za pet doslej sprejetih proti kriznih paketov.

V teh dneh vlada zaključuje pripravo že šestega paketa ukrepov za blažitev posledic epidemije. Naslednji teden bo na klopeh poslancev državnega zbora. Žal to ne bo zadnji potrebni paket.

Pandemija sama kot tudi številni ukrepi za njeno zaustavljanje pri nas in drugod so bili in so izjemno obremenjujoči. Ne samo zaradi omejevanja naše svobode, ampak tudi zaradi vpliva na gospodarstvo in večino drugih življenjsko pomembnih dejavnosti. Daljše obdobje omejitev pri izobraževanju, kulturi, duhovnih in vseh drugih dejavnostih, ki predstavljajo vezivo naše skupnosti, ne more miniti brez negativnih posledic. Zato je naš skupni, nujni, obvezni strateški cilj, da epidemijo obvladamo čimprej do stopnje, ki ne bo ogrožala normalnega delovanja zdravstva in ko jo bomo lahko spet nadzorovali z doslednim sledenjem stikov, tako kot med poletnimi meseci.

To lahko naredimo, če bomo dosledni.

Zaradi odločitve ustavnega sodišča smo omejeni na sprejemanje ukrepov, ki lahko trajajo brez nove presoje zgolj teden dni. A ne glede na ustavno sodišče je jasno, da bodo morali nekateri ukrepi trajati dlje časa. V bistvu nas čaka najmanj mesec dni trdega boja z virusom in nato še meseci velike previdnosti. Ob večji dostopnosti hitrih antigenskih testov bo mogoče na lažji način zamejiti posamezne izbruhe virusa.

Če bomo v naslednjih tednih uspešni, bomo lahko Božič in Novo leto preživeli bolj normalno kot krompirjeve počitnice. Vsekakor pa bo zima dolga. Zadnji sestanek evropskih voditeljev je minil ob razpravi o ocenah Evropske komisije, ki predvideva možnost splošnega cepljenja v mesecih od aprila do junija prihodnje leto. Kolikor bo ustreznega cepiva na voljo prej, bo na razpolago predvsem za ogrožene skupine.

Bo težko, a bomo zmogli. Zato, ker se nas velika večina zaveda, da z nujnimi ukrepi ščitimo vse, kar imamo kot skupnost. Za razliko od pesimizma in gneva, ki še vedno seva iz mnogih objav, konkretno delo na prvi bojni črti in velikanska pripravljenost mnogih, da vskočijo in pomagajo, dokazuje, da vse bolj razumemo, kaj je na tehtnici. Da s tem, ko se zavestno omejujemo pri stikih, varujemo ravno to. Varujemo in omogočamo, da bodo medčloveški stiki, srečanja in tudi zabave lahko kmalu spet del našega običajnega vsakdana. Da razumemo, da svojo in svobodo drugih varujemo tako, da smo odgovorni. Kajti noben zakon ali ukrep ne more premagati virusa. Premagata ga lahko le razum, ki nam pravi, da se moramo začasno odpovedati vsakemu ne nujnemu stiku in medsebojna solidarnost, ki nam narekuje, da vidimo tudi druge in da stojimo skupaj tako, da se ne družimo.

Slovenija nima najboljšega zdravstvenega sistema v Evropi, ima pa najbolj požrtvovalne ljudi, ki delajo v njem. Zato nihče ne bo ostal brez nujne pomoči ali intenzivne nege. Iskrena in ponovna hvala vsem v belih in modrih haljah.

Slovenija ni najbogatejša država v Evropi, a kljub temu bomo tako, kot smo skupaj solidarno pomagali najbolj prizadetim v gospodarstvu in storitvah spomladi, pomagali tudi jeseni in pozimi. Hvala vsem, ki tudi v teh težkih razmerah poganjate gospodarstvo in nujne storitve, proizvajate in dobavljate hrano in vse ostalo, kar je potrebno za življenje.

Slovenija nima monolitne izvršne oblasti, ima namreč koalicijsko vlado. A širša ekipa te vlade skupaj s strokovnimi ekipami že od marca dalje opravlja izredno naporno dvojno delo, polno težkih odločitev, neprespanih noči, upravičenih in neupravičenih kritik, medijskih pogromov in tehtanja preko dvojnih meril. Pravi mali čudež je, da v takšnih pogojih sploh deluje. A deluje in bo delovala še naprej. Smo trdoživi kot je trdoživ slovenski narod, ki ga stoletja viharjev niso izruvala iz svoje zemlje. Hvala vsem sodelavkam in sodelavcem. Bistvo je sedanjosti velikokrat očem skrito, a čas vedno razkrije tisto, kar je očitno.

Zima bo dolga in zahtevna. Za naravo je to čas počitka. Nas pa čaka trdo delo, veliko odrekanj in izjemna odgovornost vsakega med nami do sebe in vseh ostalih. Podprimo z vsemi močmi naše zdravstvene delavce, epidemiologe, pripadnike civilne zaščite, zaposlene v domovih za starejše, policiste, vojake, inšpektorje, trgovke, zaposlene na kritičnih mestih in vse druge na prvi bojni črti. Ker če bodo zmogli oni, bomo zmogli vsi.

In ko bomo čez leto dni gledali nazaj na današnji čas, bomo ponosni na Slovenijo.