Nisem bolna, živim z rakom

»Rešitve vedno iščem znotraj sebe, ne s čarobno paličico,« je pred dnevi, v rožnatem oktobru, mesecu, ki simbolizira ozaveščanje o raku dojk in boj proti njemu, povedala Mojstrančanka Petra Miklič, ki ima osebno izkušnjo s to boleznijo.

Petra Miklič je prvič zbolela leta 2005, v svojem 31. letu starosti. »Zatipala sem bulico v desni dojki. Čisto slučajno, ker se prej nisem pregledovala. Bulica ni izginila in po kakšnem mesecu dni sem šla k osebni zdravnici, ki me je napotila h ginekologu v jeseniško bolnišnico. Po opravljenem ultrazvoku mi je bolnišnična zdravnica pojasnila, da so to redne mesečne spremembe, da imam še veliko gostega tkiva in naj ostanem pozorna. Sicer sem se počutila odlično. Bulica ni izginila, po nekaj več kot pol leta sem šla nazaj. Po ponovnem ultrazvoku so mi v jeseniški bolnišnici opravili še punkcijo, čez nekaj dni sem prejela klic, naj se oglasim. Diagnoza: rak na dojki. Nobenih posebnih občutkov nisem imela, ko so mi povedali za diagnozo, pa tudi kakšnega posebnega znanja o tem ne. Dotaknil se me je edino odziv staršev, ko sta mi po potrjeni diagnozi rekla: »Kaj? Ojoj ...« Potem se je vse hitro odvilo. Napotili so jo na onkološko kliniko v Ljubljano. »Kirurg, ki me je operiral, mi je razložil, da imam že dve jedri. Po operaciji je bilo predvidenih šest kemoterapij, zadoščale so štiri. Dodatno sem eno leto prejemala intravenozno Herceptin, biološko tarčno zdravilo, takrat so ga ravno začeli uvajati za prvič zbolele. Ker gre za visoko hormonsko odvisnega raka, sem bila deležna še hormonskega zdravljenja,« je pojasnila Petra Miklič. Ko je zbolela, je bila njena hči stara štiri leta. Na bolniškem dopustu je bila skoraj dve leti. »Ves čas sem se dobro počutila, le po kemoterapijah sem bila nekoliko utrujena. Očitno je tedaj tudi zaradi moje mladosti moj organizem to bolje prenesel. Ko me je pred prvo kemoterapijo medicinska sestra podučila, kakšni so stranki učinki, kot je denimo izpadanje las, sem ji kar v šali odvrnila, da bom vsaj prihranila pri frizerju. Potem je dejala, da mi ne bo hudega, če znam ohraniti tudi nekaj humorja. Zares hudo mi je bilo le ob misli, da bom nekaj dni po operaciji morala ostati v bolnišnici in da hčerke ne bo ob meni. Takrat sem se zjokala.«

Kar človek da v besedo, telo ne nosi

Kmalu se je pridružila Združenju Europa Donna Slovenija. »Nisem sicer imela potrebe, da bi morala poklicati na kakšen telefon, ker psihične stiske nisem doživljala. Pritegnil pa me je njihov program – izlet in druženje. Želela sem spoznati koga s podobno izkušnjo. Operirana sem bila aprila, izlet po Sloveniji je bil konec septembra (vsako leto je izlet pred začetkom rožnatega oktobra). Tedaj sem še prejemala kemoterapije, imela sem rutko na glavi. Spominjam se, da sem bila najmlajša na avtobusu, danes srečujem ženske s to diagnozo, precej mlajše od mene, kot sem bila jaz pred 15 leti. Sem pa na tem mojem prvem izletu z Europo Donno začela spletati nova prijateljstva. Pogovor in izmenjava izkušenj sta vedno dobrodošla. Saj veste, kako pravijo, da kar človek da v besedo, telo ne nosi,« je podelila Petra. Osebno je spoznala tudi srčno zdravnico, predvsem pa srčnega človeka, žal pokojno Mojco Senčar, ki je veliko naredila za Združenja Europa Donna, predvsem pa, kot je poudarila Petra, za bolnice: »Da pride tak človek med nas, nas 'gor drži' in se iskreno zanima za nas, je neprecenljivo.«

Ravno se je vpela nazaj v življenje, potem pa ...

... je leta 2010 rak napredoval. Začela jo je boleti desna rama, vse pogosteje, dokler je ni bolela ves čas, ne glede na to, ali je bila v gibanju ali mirovala. Protibolečinske tablete niso pomagale, osebna zdravnica jo je napotila na scintigrafijo skeleta. »Čez čas sem bila obveščena, da imam zasevek na desni lopatici. Rak dojke namreč lahko razseva vsepovsod. To mi je kirurg sicer povedal že po prvi operaciji, a takrat tega nisem dojela, in ko me je rama začela boleti, še pomislila nisem na to. Imela sem torej zasevek na kosti, bila sem obsevana enkrat in je bil takojšen učinek. Leta 2012 me je začelo boleti na desni strani medenice, ugotovili so, da imam nov zasevek na kosti (črevnica). Ponovno sem bila obsevana, znova so mi kot terapijo uvedli Herceptin. Takrat sem prvič vprašala zdravnico, koliko časa živijo ljudje z metastazami na kosteh. Povedala mi je, da zaradi metastaz samo na kosteh še nihče ni umrl. Razširiti se mora še kam drugam. Sem pa takrat prvič začela razmišljati o tem, kaj sama lahko storim zase, za svoje zdravje. Po pogovoru z domačimi sem uredila še nekaj pomembnih stvari in se s tem razbremenila. Vmes sem dobila še diagnozo revmatoidni artritis. Ampak če pogledam na splošno, sem se kljub vsemu večino časa dobro počutila.«

Samo glava ne še enkrat

Leta 2014 je prišla črna luknja, kot jo imenuje Petra. Dobila je zasevek v glavi. »S tem pa je bil večji problem, tri mesece sem bila zelo slaba, dolgo sem bila v intenzivni negi. Bolelo me je, tiščalo v glavi. Nisem imela energije, precej sem preležala. Ampak vsak tisti svetli trenutek v dnevu, ko je prišel, sem šla in malo hodila. En krog okrog hiše, nato dva ... In si dopovedovala, da nič ne traja večno in tudi to ne bo. Tako sem prebrodila to. A če je nekdo, ki bdi nad mano, potem ga prosim samo – ne še enkrat glava.«

Izjemnega pomena je zdrav življenjski slog

Svojo življenjsko izkušnjo Petra Miklič deli. »Ne rečem, da sem bolna, ampak da živim z rakom. Sprejmeš ga zato, da ga odpraviš.« Predvsem želi, da ljudje spoznajo, kako pomemben je zdrav življenjski slog. »S svojim načinom življenja lahko dajem tak zgled. Pazim, kaj jem, in vzdržujem primerno telesno težo, veliko se gibam v naravi, gorah. Pomembno je, da izkoristiš in sprejmeš vse, kar ti je dano, in ne kompliciraš, ker tako najlažje živiš. Vsak je odgovoren za svoje zdravje, za to pa se lahko potrudiš, ko se imaš rad. Starša, ki sta mojo diagnozo najtežje sprejela, tudi moj oče se je spopadel z rakom na modih, kasneje pa še na pljučih, sta kar hitro začela spoznavati, da jaz na vse skupaj gledam drugače in je bilo potem tudi zanju lažje.«

Pohod za upanje

V rožnatem oktobru Združenja Europa Donna organizira številne aktivnosti, letos so zaradi novega koronavirusa nekoliko okrnjene oziroma prilagojene. »Kar nekaj let smo imeli Rožnati izziv, s katerim smo spodbujali k zdravemu načinu življenja. Sestaviti je bilo treba rožnato pentljo iz sedmih delov – sedem športnih izzivov, ki so nam bili ponujeni (lokostrelstvo, veslanje, curling …). Kasneje smo začeli s planinskimi pohodi, ki so bili vedno številno obiskani. Nekaj sem jih organizirala tudi v našem koncu.

V rožnatem oktobru, mesecu ozaveščanja o raku dojk, pa v krajih po celi Sloveniji organiziramo tudi Pohod za upanje. Letos smo šli peš iz Mojstrane do slapu Peričnik,« je povedala Petra.

Pomirila sem se sama s seboj

Kako je danes? »Odlično. Od leta 2014 se rak ni razširil, terapija z biološkim tarčnim zdravilom bo pa dosmrtna. Še naprej sem veliko v naravi, kar je dobro, ker rakave celice ne marajo kisika.«

Dela po šest ur kot vzgojiteljica v vrtcu v Mojstrani. Lahko bi se upokojila že po prvem soočenju z rakom, pa je vztrajala, kajti želela je delati naprej. S človekovo minljivostjo na tem svetu je »rešila«, kot pove. »To sem sprejela in ni me strah smrti. Želim si le, da enkrat, ko pride moj čas, ne bi trpela bolečin. Uredila in podpisala sem listino o vnaprejšnji zavrnitvi zdravstvene oskrbe. Ne želim biti bilka. Bistveno je, da imamo ljudje pravico do dostojanstvenega življenja in prav tako do dostojanstvenega umiranja, smrti. Udeležujem se izobraževanj, dve sem obiskala tudi v organizaciji hospica. Tako resnično, a obenem lepo ti vse prikažejo. Pomirila sem se sama s seboj in s smrtjo.«