Pa še eno za mami

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gorenjska / sreda, 28. oktober 2020 / 23:52

Ko smo maja spet lahko odprli vrata, smo pričakovali, da bodo bralci v vrsti čakali na vstop v knjižnico. Celo študentko smo angažirali kot pomoč pri usmerjanju in omejevanju obiska. Po štirinajstih dneh smo ugotovili, da je v resnici ne potrebujemo. Bralci se niso vrnili med knjižne police ... Tako je novo realnost le dan, preden so javne ustanove spet zaprle vrata za obiskovalce, obdobje med obema valoma epidemije opisala Božena Kolman Finžgar, direktorica radovljiške knjižnice.

Kot pravi, so se spomladi takoj odzvali na spremenjene razmere: knjige so v domove dostavljali s paketi, organizirali brezstične prevzeme gradiva, poenostavili naročanje na spletu in uvedli dežurno telefonsko linijo. Sicer zelo pestro dogajanje v knjižnici so, kolikor se je le dalo, preselili na splet in z uporabniki vred stiskali pesti, da se čim prej vrnejo dobri stari časi brskanja med policami, modrovanja na literarnih večerih in ustvarjanja na brezštevilnih delavnicah.

Na podoben način so se razmeram, ki so bile le malo pred tem nepredstavljive, prilagodile šole, pa gostinci, trgovci ... Celo osnovne potrebščine – hrano, pijačo, toaletni papir in čistila – nam zdaj, če hočemo, pripeljejo na dom. Ne vem, če se splača, saj je med klikanjem na sličice artiklov najbrž manj možnosti, da spotoma kaj »pade« v virtualno košarico, kot če se sprehajamo med pravimi policami in nas ob tem mami vonj sveže pečenih žemljic, pogled na mrzlo pivo ali nalepka z oznako »akcija« pri vedru pomaranč.

Vsaka sprememba ima boljše in slabše plati in v zadnjem času smo doživeli res veliko sprememb naenkrat. Vsi. Na večino smo se hitro privadili – želja po preživetju pač. In če smo še konec pomladi potihem pričakovali, da se bo, ko bo epidemije konec, vse vrnilo v stare tirnice, zdaj že zelo dobro vemo, da se to ne bo zgodilo. Marsikatera »koronska« navada bo ostala za zmeraj. Je to dobro? Odvisno. Meni je všeč, da ne hitim več za vsak jogurt posebej v trgovino in tudi zamudnino bom v knjižnici odslej plačevala prek spleta.

Med police bom pa vsekakor še šla, takoj ko se bodo vrata knjižnice spet odprla. Računalniku pač (še) ne morem naročiti, naj sam izbere knjigo, ki mi bo všeč in je še nisem prebrala ... Ali pa bi jo morda še enkrat. Eden mojih zgodnjih spominov je prav na pult v stari radovljiški knjižnici, čez katerega sem knjižničarki, gospe Horvatovi, potisnila kup knjig, ki sem si jih nagrmadila in jih potem s skrajnimi močmi tovorila čez mesto domov. Medtem ko sem ji v roke molila izkaznico, kamor jih je vpisala, sem tako kot številni moji vrstniki zrecitirala še tisti klasični stavek: »Pa še eno za mami, prosim ...« Vedno je izbrala pravo.