Dedki in babice

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 30. september 2020 / 14:19

Prevzeti to novo življenjsko funkcijo je za večino zelo prijetno. Čeprav jo pričakujemo, je prihod vnukov drugačen, kot smo si pričakovali. Nekoč je neki filozof zapisal: »Ne imejte svojih otrok, privoščite si le vnuke.« Kako smešno in vsi vemo, da je to nemogoče. Ljudem veliko pomeni, da gre njihov rod naprej. Pravijo: tako pač ne bom pozabljen, moj rod se nadaljuje, nekaj sem ustvaril, in tudi ko me ne bo, bo nekaj, kar ni povezano z materialnimi dobrinami, ostalo za menoj. Nekateri doživijo 'vau moment' – tudi meni pripada ta funkcija, postal bom ata, mama, dedi, babica. Svojo taščo sem vprašal, kako naj jo vnuki kličejo. Pravi, da ji je vseeno. No, prav, sem rekel, potem boste pa nona. Pa ni hotela biti. Tako je kar mama.

Že samo najava prihoda vnukov je veličasten dogodek (no, težje je pri nepričakovani nosečnosti, kadar je mamica zelo mlada). Ko pa pride novo bitje na svet, se običajno stari starši zelo raznežijo: »Ejga, to pa je bil preobrat, nikoli ne jokam, takrat se pa nisem mogel ustaviti; čutil sem tako veliko hvaležnost, da se moj rod nadaljuje in da sem postal ata, hvaležnost, da imajo moji otroci lahko otroke in da sem lahko zraven; ena najlepših stvari v življenju je bila, ko sem postala babi.« Pravijo, da je to čisto nekaj drugega kot imeti svojega otroka: sedaj imaš, kar si ustvaril, svoje življenje imaš urejeno, v glavi imaš pospravljeno – svoja stališča in vrednote, po katerih živiš, so dovršene. Dedki in babice si radi vzamejo čas za svoje potomce, še posebej kadar jih ne pazijo cele dneve. Povedo, da kar pustijo vse delo in se posvetijo vnuku, vnukinji. Prej so planirali, kaj bodo brali, kam šli, razmišljali o popravilih (večkrat še ne nujnih) pri hiši, nato pa kar opazujejo čebljanje mladinca, ga poslušajo, so vsi veseli, ko jih triletnik sprašuje, oni pa lahko odgovarjajo. Ljubeč sprejem vnukov lahko zelo spremeni ritem življenja, predvsem pa tudi dojemanje sebe. Mladi dedek mi je povedal: »Prej sem mislil, da sem že star, za staro šaro, sedaj pa je ta skrb kar izginila. Ni je več. Nova funkcija (čeprav nimam nič zraven) me je pomladila, dala novega elana, zelo sem vesel, da sem dedek. Pravzaprav sem presenečen, saj o tem prej sploh nisem razmišljal. Malo sem se že jezil na mlad par, ker sta kupovala le ptiče, mačke in pse. No, sedaj je končno tu tudi moj prestolonaslednik, vnuk.«

Da pa lahko doživljamo toliko veselja in radosti, moramo biti najprej v sebi pripravljeni sprejeti novo veselje v hiši. Resda vnuki prinesejo tudi varstvo, skrbi, dodatno utrujenost. Običajno pa je le več veselja kot pritoževanja. Preklop iz resnega, odraslega sveta v otroški svet nas spravi v otroškost in igrivost, kjer je manj skrbi, ni prepirov. Z malimi otroškimi iskricami se res ni moč prepirati. Novo življenje poživi staro življenje. Še smo živi – ne glede na vse okoli nas. Hvala našim otrokom, da smo lahko postali stari starši.