Kolesarjenje

Da je kolesarjenje slovenski paradni šport, ni nobenega dvoma več. Pravzaprav imamo več športnih panog, v katerih smo Slovenci res dobri. Alpinizem je že tak šport, pa smučanje in smučarski skoki, ne moremo mimo košarke in odbojke, razveseljujejo nas veslači na divjih in mirnih vodah, pa biatlonci in tekači. Pravzaprav bi skoraj v vsaki panogi lahko našli posameznika ali ekipo, ki se ji je vsaj kdaj uspelo uvrstiti v svetovni vrh.

Tri tedne smo spremljali kolesarje na elitni Dirki po Franciji. Sedaj vsi govorijo o čudežnih fantih, favoritu, ki je na koncu predal zmago mlajšemu kolegu. Lahko bi reki 'prišel, videl, zmagal'. V eni od izjav je zmagovalec povedal: »Vesel sem, da sem sploh lahko tekmoval na dirki po Franciji. Nisem si predstavljal, da bom zmagal.« In potem ljudje, zaposleni v klubu, pravijo, vsi slovenski tekmovalci so tako preprosti fantje, nič ne komplicirajo, nad ničimer se ne pritožujejo, le uživajo v dirki. Kako so ti tuji klubi lahko veseli, da dobijo tako odlične tekmovalce – skromne, nezahtevne, garače. Vse to govori le eno: v naših klubih z mladimi delajo zelo dobro. Ko je tekmovalec zrel, pa mora žal v tujino.

Pravzaprav se sprašujem, kakšna je povezanost med množico rekreativcev in peščico tekmovalcev. Ali iz množice ljubiteljev rastejo tekmovalci ali tekmovalci povzročajo še večjo množico rekreativcev? Oboje bo držalo. Zmagovalci na tekmah vlečejo mlade fante in dekleta, da radi trenirajo in tekmujejo. Dobili so svoje vzornike.

Slovenci smo drugačni kolesarji kot denimo Nizozemci ali Belgijci. Tam je kolo prevozno sredstvo za premagovanje dnevnih razdalj. Moraš uporabljati kolo, ker avta nimaš kje parkirati. Mi se kolesarjenja v službo šele dobro privajamo. Je pa nepogrešljiva rekreacija, kjer se radi preizkušamo tudi v fizičnih naporih in užitkih, ki jih nudijo vzponi in spusti. Kolesarjenje kot popotništvo moraš vzljubiti. Ne nudi veliko udobja, pač pa ogromno svobode. Napor ti mora biti blizu, lepoto dežele želiš občutiti in ljudi srečati. Za svoje prvo gorsko kolo sem dolgo časa varčevala. Z bratom sva ga šla kupit v Avstrijo. Kako ponosno sem prišla v trgovino in rekla, želim kupiti boljše kolo. Prodajalec je z veseljem pokazal kolesa, ki so bila vredna tedaj štirideset in petdeset tisoč šilingov. Debelo pogledam in rečem: »Jaz jih imam le sedem.« Doma so pričakovali, da bom pripeljala kolo z mrežico na kolesih in nakupovalno košaro na krmilu. Jaz pa pripeljem gorsko kolo … To moje prvo kolo smo pred nekaj meseci peljali na smetišče. Mogoče si bom sedaj v zrelih letih omislila več vrst koles, ne vem pa, ali bo kdaj med njimi tako s košarico in mrežico, da se krilo ne bi zataknilo med špice.

Ob krizi vrednot, o kateri govorijo, bo popotniško kolesarjenje vedno bolj popularno. Uspehi naših kolesarjev pa dokazujejo le eno, kako izjemni smo Slovenci. Majhni, a ponosni, to smo mi …