Gorski apolon – naš dragoceni alpski metulj

Gorski apolon spada na mednarodni rdeči seznam ogroženih živali in je zato tudi pri nas zakonsko zavarovan, tako kot sicer vsi metulji, ki živijo v gorah nad naravno gozdno mejo.

Metulji izumirajo! Tako bi lahko povzeli dramatičen klic naravovarstvenikov, ki ni le prazna parola zoper ne vem kakšne posege človeka v naravno okolje, ampak bridka resnica. Pri vsakem sprehodu lahko ugotavljamo, da na naših ravninskih travnikih ni mogoče več uzreti nobenega krilatega lepotca več, saj na teh površinah ne najdejo nobene rožice niti za nabiranje medičine niti za prehrano svojih gosenic. Prave travnike so v nižinah zamenjale - kot jim pravijo Nemci - tako imenovane travniške njive (Wiesenacker), kjer je prostor zgolj za določene vrste trav, ne pa za katerokoli cvetočo rastlinsko vrsto, razen morda kakšnega regrata. Vse ostalo je očiten »plevel«. Da se popravim! Posamezne beline boste najbrž še uzrli, saj imajo njihove gosenice zadosti hrane na zelju in drugih pridelovalnih križnicah. To je pa tudi vse. Če se pa že izleže kakšna gosenica metulja, jo brž zamori neki insekticid, njeno hranilno rastlino pa herbicid. Domače divje rastoče rastlinske vrste izpodrivajo v zadnjem času tudi različne vsiljive tujerodne rastline, kot so kanadska zlata rozga, japonski dresnik in žlezasta nedotika.

Za vse pa seveda ni krivo zgolj sodobno intenzivno poljedelstvo (ki se mu pač ni mogoče izogniti), marveč tudi drugi vplivi na naravno okolje - še posebej klimatske spremembe, za katere pa naj bi navsezadnje spet bil kriv sam človek. Ogromne zelene površine so v zadnjih letih izginile tudi zaradi urbanizacije, gradnje naselij in cest. Po drugi plati pa zaradi človekove nedejavnosti izginjajo naravna bivališča za gorske metulje, saj so se v desetletjih nešteti planinski pašniki zarasli z drevjem.

In tako smo prišli tudi do našega najbolj dragocenega gorskega metulja apolona, ki ga je opisal že 1758. leta znameniti švedski zdravnik in naravoslovec Karel Linné ... Gorski apolon (Parnassius apollo) zagotovo zasluži svoje imenitno ime po starogrškem bogu svetlobe in umetnosti pa tudi lepote Apolonu. Osnovna barva njegovih kril je sicer bela, vendar jih krasi na sprednjem paru več črnih lis, na zadnjem pa bela in rdeče-črno obrobljena očesca. Pri nas se spreletava junija in julija po višjih gorskih dolinah ter na pobočjih in planinah Julijskih Alp med 1500 in 2200 metri nadmorske višine. Sicer naj bi bil doma tudi na robu Trnovskega gozda (kako dolgo še?). Oplojena samica izleže svoja jajčeca na hranilno rastlino; to so večinoma različne homulice in netresk, ki poraščajo kamniti grušč na gorskih meliščih in drugod. Žametno črna gosenica se izleže šele naslednje leto in se pozneje zabubi na tleh v rahlem zapredku.

Gorski apolon spada na mednarodni rdeči seznam ogroženih živali in je zato zavarovan tudi z ustreznim našim zakonom - tako kot sicer vsi metulji, ki živijo v gorah nad naravno gozdno mejo. Slovenski odlok o zavarovanju redkih ali ogroženih živalskih vrst ter njihovih razvojnih oblik pravi, da je take vrste prepovedano loviti, prenašati v drugo okolje ali zbirati, kar velja tudi za njihove razvojne oblike. Kršitev te odločbe je kazniva po zakonu.

Če potemtakem srečamo tega metuljega lepotca v Julijcih, bodimo kar zadovoljni in ga samo opazujmo ali morda celo fotografirajmo, kar pa zaradi njegove živahnosti ni prav lahko. Pri tem se nam zdi kot pravljica navajanje Komisije za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije (2015), da so ga ob koncu 19. stoletja še videli na Šmarni gori in v Škofjeloškem pogorju ter na Šmarjetni gori pri Moravčah, pogost pa je bil tako v Kamniški Bistrici kot na Kumu. Za njegovo izginjanje so bili delno krivi tudi takratni vneti zbiralci metuljev. Že v začetku 20. stoletja se je območje njegovega bivanja začelo občutno krčiti in je tako izginil iz Zasavja, nato pa še iz Kamniške Bistrice, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank.

Kakor piše ugledna angleška revija Biological Journal of the Linnean Society (2010), so za okoljske spremembe nasploh občutljive zlasti žuželke, kot so metulji, in med njimi še posebej gorski apolon. Ta naj bi poselil evropske višine v davnem medledenem obdobju iz osrednje Azije in tam tudi ostal. Danes je razširjen na majhnih, omejenih skalnatih gorskih področjih od španske Sierre Nevade do mongolskega in ruskega Altaja. Tu je opisanih okrog dvesto njegovih podvrst, vendar so novejše genetske raziskave pokazale, da naj bi jih bilo zgolj dvanajst. Po mednarodnih podatkih so se populacije apolona zmanjšale v dvanajstih od osemindvajsetih dežel, v treh pa je ta metulj popolnoma izginil. Upajmo, da ne bo med slednjimi tudi naša lepa Slovenija, sicer tako polna biodiverzitete, torej pestrosti živalskih in rastlinskih vrst.