Šundar na Žirovskem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. januar 2008 / 06:00

Vse manj je dobrih gostiln

Nekdaj so bile v Žireh gostilne na vsakem koraku. Mnogi so še tisto malo zaslužka znosili za pijačo. Viktor Čadež - Čabro, eden najbolj znanih žirovskih muzikontarjev, je o svojih mladih letih zložil celo zanimivo pesmico:

Nedelja je bela,

ponedeljek je plav,

v torek se ne dela,

v sredo mi je žal.

V četrtek se začne,

v petek se neha,

v soboto je colnga,

se pije in kozla.

Čabro je vedel povedati, da so se znali Žirovci včasih veliko bolj zabavati kot danes. Špilal je pri Bahaču in za ples je bilo poskrbljeno dvakrat na teden. »Velikokrat sem ga že tako imel pod kapo, da sem vzel harmoniko in plesal kar po mizah. Čeprav so ljudje mislili, da nisem nič opazil, sem od tam zgoraj videl vse. Tudi to, katero je kdo šlatal.« Na veselicah so se včasih tepli predvsem zato, ker so bili že pijani. Marsikateremu se je že po pol litra vina pošteno utrgalo.

Ali pa so si skočili v lase zaradi bab:

- Če se je katera preveč stiskala, ko je šla z drugim plesat.

- Če je koga prelepo pogledala in podobno.

Zaradi pijače so prihajale na dan tudi stare zamere, posebej še, če so bili na plesišču skupaj bivši fantje in sedanji možje. Po njegovem pripovedovanju so včasih »južni bratje« zmeraj s seboj nosili nože. Potem so prišli policaji in jih po ameriško (tako, da so imeli roke za vratom) postavili v vrsto in jih odpeljali s seboj. Pijača pa je botrovala tudi marsikateri neumnosti, ki so jih ušpičili na ohcetih. Tako so »šeškarji« nekoč prignali svatom kar celega vola.

Čabro je vzel lopar (tak, ki je služil gospodinjam, da so z njim metale kruh v peč) in ga podstavil volu, da se je nanj usral. Pošpricalo je po svatih in kako je komu ob tem zavrela kri, se Čabro niti ne spominja več. Čabrov prijatelj Vinko, lastnik gostilne, je imel zelo hudo ženo. Sam ni vedel, kako bi se je vsaj sem ter tja otresel. Kot dober izgovor mu je služil Čabro, saj je prenekateri večer pri njem doma »špilal« za goste. Za plačilo sta se pametno dogovorila: Vinko je Čabru »plačal« enkrat več, kot je zaslužil, in na ta način je lahko »na šverc komerc« prišel do denarja, ne da bi žena vedela za to.

Čabro: »Nekoč me je odpeljal v dolino s tovornjakom brez luči. Skozi šipe sem svetil z baterijo, da sva sploh kaj videla. Na Trebiji sva najprej zapila njegov delež, potem pa še moje plačilo. Žena se je doma kregala in ga potem držala še bolj na kratko! Toda midva sva kljub temu našla načine, da sva se pošteno zabavala!« Na veselicah so se znale pozabavati tudi ženske. Marsikatera se ni branila kozarčka ali dveh. Ko je Čabro zašpilal kakšen počasen valček, ko so se ugasnile luči, se je včasih »tisto« zgodilo kar na plesišču.

Splošno znano je bilo, da se Žirovci in Dobračevci niso mogli cerati. Kar naprej so si bili v laseh. Res je tudi, da so bili fantje šele z osemnajstimi leti sprejeti v fantovščino. Če so koga videli, da se vlači po gostilnah prej, so ga starejši skoraj gotovo pretepli. Povedali so mi še, da so sprejem v fantovščino ponavadi organizirali v kozolcu ob kakšni gostilni.