Življenje kot odprta knjiga

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. november 2015 / 11:54

Petindvajset ljudi, vsak s svojo (p)osebno izkušnjo, je obiskovalcem nenavadne knjižnice, Žive knjižnice, v polurnih pogovorih dovolilo vpogled v svoja življenja. Posebna, enkratna in neponovljiva, tako kot življenje vsakega od nas, pa čeprav po večini nismo ne Sinti, ne tetraplegiki, geji, zasvojenci ali nekdanji interniranci ...

»Kar izberite si knjigo. Ko se boste odločili, katero si želite izposoditi, povejte, pa jo bomo šli iskat. Tu imate izkaznico, v katero bomo knjigo vpisali; ko jo dobite, imate na voljo pol ure; če jo podaljšate, pa še petnajst minut,« je takole čisto po knjižničarsko razložila gospa, ki je prejšnjo soboto v prostorih delovnega centra Šentgor Radovljica izposojala »žive knjige«. Te sicer na »bralce« niso čakale na policah, ampak v eni od sob delovnega centra, in klepetale med seboj: slepi maratonec, gluha oseba, Indijec v Sloveniji, rejnica, nekdanji interniranec v Dachauu, muslimanka, nekdanji alkoholik, preživela po možganski kapi, oseba z bipolarno motnjo, mati, ki se sooča s smrtjo otroka, Sint, migrant, gej, kvir feminist(ka), nekdanji odvisnik, zdravljeni zasvojenec, tetraplegik, zaposlena v Hospicu, rejnica dekleta z Downovim sindromom, evropska prostovoljka iz Rusije, redovnik duhovnik, oseba s shizofrenijo, invalidsko upokojeni, oseba, ki je preživela raka, oseba, ki je preživela motnje hranjenja.

Darko, Sint

Izbira ni bila enostavna. »Vprašate lahko vse, kar vas zanima. Človek, s katerim se pogovarjate, ima pravico zavrniti odgovor na vprašanje oziroma pogovor prekiniti, če je spraševalec žaljiv,« še pove knjižničarka, ko predstavi Darka, Sinta.

»Šent sem spoznal, ko sem tu delal po kazni, ki mi jo je naložilo sodišče. Šeststo ur so mi dali, kasneje pogojno znižali na dvesto. Delal sem vse tisto kot drugi, dobro sem se počutil, ker so me kljub kazni in kljub temu da sem Sint, sprejeli kot sebi enakega. Nato mi je Anže predlagal, če bi bil ena od knjig v projektu živa knjižnica. Nekaj vem o položaju Sintov, tudi zato, ker je moj brat teolog, filozof in doktor sintiščine, pa sem pristal,« je povedal Blejec srednjih let v pogovoru zunaj, na klopci pred prostori Šenta. »Nič se ne pritožujem nad življenjem, je pa res, da smo Slovenci nekoliko konservativen narod, z mislimi pogosto še daleč v preteklosti, velikokrat prepričani, da so vsi, ki so drugačni, čudni. Sinti smo se vedno morali dokazovati in še zdaj se dokazujmo,« pravi. »V Sloveniji sem 57 let. Občutek imam, da smo Sinti zapostavljeni, predvsem na področju dela. Ljudje mislijo, da smo delomrzneži, pa ni tako. Ko delamo, delamo vestno in predano.«

Od kod smo?

Na vprašanje, katere so tiste dileme, s katerimi se sam kot Sint sooča v življenju, odgovori, da ga tako kot večino Sintov muči dejstvo, da ne ve natančno, od kod prihaja njegov rod. »Zgodovina si ni povsem na jasnem, od kod smo. Enačijo nas z Indijci, Romi ... mi pa vemo, da smo drugačni tudi od njih. Toda od kod prihajamo? To je vprašanje, ki grize večino od nas,« pove Darko. Doma, pravi, še vedno govorijo sintiščino, ki ni enaka romščini in je popolnoma drugačna od slovenščine. A mladi, pravi, so vedno bolj asimilirani v okolje, kjer živijo. »Čeprav mi je žal, je to razumljivo. Časi se spreminjajo. Ne morejo več živeti nomadsko, tako kot nekoč naši stari starši.« Darkov oče je bil potujoči brusač, ki je z vozom hodil iz kraja v kraj. Darko ve, da se je njegova prababica rodila leta 1888 v Mostu na Soči, stari oče pa v Beljaku, kjer je bila rojena tudi njegova mati. Zdaj tudi Sinti že dolgo živijo v stanovanjih, hodijo v službo in so povečini dobro izobraženi. Tisto, kar je njihova posebnost, za katero Darko želi, da bi se vendarle ohranila tudi za prihodnje generacije, pa je skrb za naravo. »Sinti smo znani po tem, da živimo z naravo, da jo ohranjamo in ne posegamo v naravne vire. Na to tradicijo smo ponosni in upam, da nam jo bo v dobro vseh ljudi uspelo ohraniti.«

Tik preden končava pogovor na vprašanje, katero živo knjigo bi si izposodil on, odgovori skorajda brez razmisleka: »Indijca.«

Vera, preživela po možganski kapi

Pol ure »branja« žive knjige mine kot bi mignil, naslednje ime na kartončku izposoje je gospa, ki je preživela možgansko kap. Vera iz Ljubnega.

»Zaposlena sem v Šentu, po štiri ure delam. Pred kapjo septembra 2004 sem bila 20 let čistilka v Iskri Otoče. Rada sem med ljudmi in rada se počutim koristno,« se na kratko predstavi.

Potem na vprašanje, kako je bilo, ko je imela možgansko kap, preudarno odgovori: »En mesec sem se zbujala s hudimi glavoboli. Jemala sem zdravila proti bolečinam. Nekega jutra si nisem mogla pripraviti zajtrka, roka me ni ubogala. Šla sem k zdravniku, ki mi je predpisal fizioterapijo. Ni pomagalo, naslednje jutro se nisem mogla pobrati iz postelje, dan za tem mi je popolnoma odpovedala roka. Mislila sem, da je to posledica naporov ob generalnem čiščenju v službi, saj sem bila sicer vse življenje zdrava. Sin me je odpeljal v Ljubljano, kjer so me pregledali in me z nasvetom, naj obiščem psihiatra, odpustili. Ko se mi je pojavila še težava z govorom, so me poslali k nevrologu, in ko sem bila drugič v Ljubljani, so le ugotovili, da sem doživela možgansko kap. Stara sem bila 38 let. Srečo imam, da sem jo dobro odnesla. In da se je moja zdravica, dr. Leskovarjeva, tako zavzela zame. Lahko bi se drugače končalo.«

Morda se je moralo zgoditi?

»Včasih komaj verjamem, kako zelo se mi je življenje nato spremenilo,« nadaljuje svojo zgodbo Vera. »Vse je drugače. Moje življenje, razmišljanje, pravzaprav sem sedaj čisto druga oseba. Se spomnim, da sem nekoč, že dolgo pred svojo boleznijo, po radiu poslušala oddajo, v kateri so govorili, kako se ti po kapi življenje popolnoma spremeni. In res, sredi tistega intenzivnega dogajanja sem se tudi jaz začela spraševati, kaj za vraga sem delala zadnjih dvajset let?! Životarila, ne živela .... Rešilo me je to, da je sin skrbel zame. Ni mu bilo vseeno zame, za kar mu bom vedno hvaležna. Takrat najstnik je moral tako rekoč čez noč odrasti, od moža nisem mogla pričakovati nobene pomoči. Zdaj je sin že poročen, jaz sem postala stara mama in še vedno imava izjemno lep odnos,« pripoveduje z nasmehom v očeh.

»Kaj pa vem,« nadaljuje, »najbrž mi je bilo namenjeno, da sem zbolela. Življenja, kakršno je bilo prej, ne bi mogla več živeti. Morda se je vse skupaj moralo zgoditi, da sem se premaknila z mrtve točke. Vem, da sem zdaj tudi jaz boljša oseba kot prej. Sem bolj dostopna, več čutim, veliko sem nasmejana, prijaznejša, bolj sočutna, rada pomagam drugim pa tudi za svoje telo bolj skrbim ... Čeprav bi dala vse, da bi bila zdrava, sem s svojim življenjem zadovoljna. Ločila sem se, že kmalu po kapi našla partnerja, s katerim sva si ustvarila lepo in ljubečo skupnost. Sin pravi, da sem kul babica. Če bo vse drugo tako, kot je sedaj, je moje življenje idealno,« zatrdi Vera, ki pravi, da je sama živi dokaz za to, da se človek lahko spremeni na bolje. In katero knjigo bi izbrala ona? Malo premisli in nato odločno odgovori: »Migranta. Toliko se v tem času govori o njih, tako različne so informacije, ki jih dobivamo, jaz pa bi rada iz prve roke izvedela, kakšna je njegova izkušnja.«

Živo knjižnico, s katero so v Šentu želeli ljudi ozaveščati in učiti o vrednotah, človekovih pravicah ter spodbujati razpravo o predsodkih in stereotipih v družbi, je v Radovljici obiskalo več kot petdeset ljudi, ki so si za polurne pogovore izbrali skupaj 80 živih knjig. Največ zanimanja je bilo za duhovnika, ki je sodeloval v kar šestih polurnih pogovorih, po štirikrat so bili »izposojeni« nekdanji odvisnik, rejnica deklice z Downovim sindromom, gej, zaposlena v hospicu, mama, ki ji je umrl otrok in Indijec. Projekt Živa knjižnica je sicer pred petnajstimi leti razvila danska mladinska nevladna organizacija Ustavi nasilje, v Sloveniji pa so jo prvič organizirali leta 2007.