Iz starih časov: Štefanovo in šentjanževo

Sredi prav nič zimskega januarja smo, zato pred njim zbežimo nazaj v božični čas. Zadnjič smo v njem obstali v sveti noči, ki ji sledi sveti dan.

»Sveti dan držimo pri nas za največji praznik v letu in ta dan se vsakdo udeleži treh sv. maš. Ves ostali dan praznujemo s tem, da ostaja vsa družina lepo doma. Priti mora le kaj izredno nujnega, da gre kdo od doma. Tudi gostilne so na božični dan prazne. Vsa količkaj odložljiva opravila prihranijo za drugi dan, to je Štefanovo, ki je že bolj navaden praznik.« In kako je bilo na štefanovo (26. decembra) nekoč? »Gotovo je, da otroci v celem letu nikoli ne hite tako radi v cerkev kakor na Štefanovo k veliki maši. Hej, to je veselje, ko enkrat izjemno celo v cerkvi smejo gostoleti in tekati sem in tja. Ta srečni čas traja od devete ure pa dotlej, da se začne sv. opravilo.«

Kaj je bilo na ta dan za otroke tako privlačnega? »V cerkvi, takoj pri vratih ima cerkveni ključar napravljeno stojnico in v njej stoje kar cele vrste lesenih konjičkov, kravic, ovčic in pujskov. Okrog stojnice se kar tare otrok, ki kupujejo to leseno robo in jo nosijo okrog altarja. Pri altarju pa že čaka par ministrantov s košarami, v katere morajo otroci polagati kupljeno blago. Ko je košara polna, jo nese ministrant nazaj k stojnici, kjer blago zopet izpostavi, in kupčija se začne iznova. To romanje okrog altarja je deci zelo po godu. Če dobi n. pr. otrok od staršev pet kronic, ne bo dal vsega denarja naenkrat ključarju, pač pa za vsako živalico le po eno krono, da bo tako mogel iti petkrat okrog altarja. Pri tem opravilu ne hodijo počasi, nego kar tekajo drug pred drugim. Ker imajo od grde poti navadno mokre ali celo snežene čevlje, jim po kamenitem tlaku rado polzi in vsled tega dostikrat cepajo po tleh kakor snopi in pri teh prizorih celo odrasle posili smeh.« Zabavno, mar ne! A to še ni bilo vse. »Na Štefanovo se blagoslovi tudi sol, katero pa prinesejo v cerkev le odrasli ljudje. Ta 'štefanova sol' je baje zelo dobra za uspešno rast polja in travnikov in se mora raztrositi takoj na štefanovo. Ker je tedaj navadno sneg in vsled tega slaba pota, je navada, da kdo izmed moških zajaše konja in raznosi štefanjo sol po travnikih in polju.«

Štefanovemu sledi 27. decembra šentjanževo. »Ta dan je navaden delavnik, a vendar je nekak praznik, in sicer samo za posle. Oni posli namreč, ki menjajo svoje službe, se na Šentjanževo selijo k novim gospodarjem. (Na kmetih se pogodi posel z gospodarjem za celo leto in posel, ki med letom zapusti službo, nima veliko ugleda.) Preden gredo posli v novo službo, se zbero v gostilni, da pijejo na dobro srečo. Tam jih že čaka kak 'škripač' in začne se vesel ples, ki traja do večera. Te zabave se smejo udeležiti tudi oni posli, ki ostanejo še nadalje v svoji stari službi. Gospodar, ki dobi novega posla, pride zvečer z vozom po njegovo 'škrinjo', v kateri ima shranjeno obleko in druge malenkosti. S skrinjo vred naloži tudi novega posla, ki je od prejšnjega rajanja navadno zelo dobre volje (hlapci celo vriskajo) in ga odpelje na svoj novi dom.« (Vir: Manica Koman, Na Gorenščem je fletno, 1928).