Intervjuja ne dobi, ampak ga vzame

Pandemija je ljubiteljem glasbe letos vzela velika koncertna doživetja. V knjigi Zaodrje, ki je v teh dneh izšla pri založbi Zenit, nas v intervjujih z mnogimi znanimi imeni iz sveta glasbe na ono stran koncertnih odrov popelje glasbeni novinar Kranjčan Gregor Bauman. Objavil jih je v različnih tiskanih medijih, zadnja leta pa odličnega poznavalca več glasbenih žanrov spremljamo v prispevkih kulturne redakcije TV Slovenija. Z Gregorjem se pogosto srečujeva na koncertih, zato je tu pogovor s prijateljem.

V uvodu h knjigi si med drugim zapisal, da si ob neki priložnosti – predvidevam, da z razlogom – legendarnega pevca Sex Pistols Johnnyja Rottna poslal tja, kamor je on tebe. Predvidevam, da v ...

Bilo je v Italiji na koncertu njegove skupine Public image Ltd. (PiL). Srečal sem ga na hodniku v zaodrju in ga vprašal, ali mu lahko zastavim nekaj vprašanj. Navrgel mi je: »Fuck you!« Jaz pa sem mu v njegovi maniri odvrnil: »Fuck you, too.« Bil je presenečen, ker očitno ni pričakoval takega odgovora.

Kako sicer »preživiš« situacije, ko ti nekdo brez pravega razloga odkloni intervju?

Za skoraj devetdeset odstotkov intervjujev sem vnaprej dogovorjen. Redko iščem intervju na licu mesta. Uporabljam kontakte preverjenih ljudi, ki jih poznam – menedžerjev glasbenikov in skupin, njihovih skrbnikov iz založb, organizatorjev turnej … Zdaj me že poznajo.

Zgodi pa se, da že dogovorjen intervju odpade. Pred kakima dvema letoma sem tako s televizijsko ekipo odšel na INmusic festival v Zagreb, da bi naredil intervju s skupino The Kills. Kljub dogovoru je ta odpadel, za kar se mi je njihova založba kasneje opravičila.

Do njih predvsem ne smeš biti ponižen, sicer bodo vedno manipulirali s teboj. Poveš na primer, da si fen skupine, ni pa treba klečeplaziti pred njimi. Kot jaz tudi glasbeniki in vsi ljudje okrog njih le opravljajo svoj posel. Večina je povsem običajnih, seveda pa med njimi srečaš tudi take s hudim egom, zato vendarle potrebuješ nekaj psihologije in predhodne priprave. Pomembno je, da posredniki dobijo občutek, da je medijska hiša poslala človeka, ki se spozna na glasbo in glasbenike, s katerimi želi narediti intervju.

In se čim bolje pripraviti …

Seveda pa največ šteje, da se dobro pripraviš, ne zgolj z desetimi standardnimi vprašanji, na katera so glasbeniki že tolikokrat odgovorili, na zalogi moraš imeti podvprašanja, ki sledijo iz konteksta pogovora. Sam se na vsak intervju pripravljam vsaj 14 dni, ko berem, poslušam, gledam, razmišljam.

Poznam tvojo vztrajnost, ki je pri tem delu ena od pomembnejših vrlin, mar ne?

Vztrajnost je pogoj. Če nisi vztrajen, hkrati pa potrpežljiv in kdaj pripravljen izgubiti tudi nekaj živcev ter prepotovati mnogo kilometrov za pol urice, včasih le petnajst minut pogovora, potem to ni delo zate. Seveda pa ne moreš čakati, da intervjuji pridejo k tebi, ampak moraš ti iti do njih – jih vzeti, kot rad rečem.

V knjigi najdemo zelo raznolik nabor intervjuvancev, pa naj gre za glasbene zvrsti ali popularnost glasbenika oziroma skupine. Kako izbiraš svoje »tarče«?

Spremljam glasbenike, ki me zanimajo in se mi zdi, da imajo o tem, kar počnejo, kaj povedati. Običajno s partnerko Darjo Šter, ki na intervjujih fotografira, desetdnevne počitnice – recimo v Angliji – združiva tudi s kakšnim od intervjujev. Včasih so intervjuji povezani z daljšimi potovanji. Za Garyja Numana, ki sem ga od nekdaj želel dobiti pred mikrofon, sem se odpravil celo v Malmö na Švedsko.

Tudi na tvoj prvi pomembnejši intervju, gre za skupino Cowboy Junkies, si se odpeljal daleč ...

Leta 1996 sem v Köln na koncert Cowboy Junkies odšel samo zato, da bi z njimi naredil intervju. Zase, ne da bi ga že vnaprej ponujal kakšnemu mediju. Skupina je sicer potem čez pol leta prišla v Ljubljano in mi je intervju v reviji Stop objavil Peter Lovšin.

Ko sem se tam pojavil s starim diktafonom na kasete, fotoaparatom in željo po intervjuju ter da sem se samo zato pripeljal iz Slovenije, so me najbrž gledali, kot da je z mano kaj narobe. Na koncertu pa so med igranjem priredbe Springsteenove skladbe State Trooper z odra povedali, da je v publiki nekdo, ki je prišel od daleč delat intervju z njimi in naj se po koncertu oglasi v zaodrju. Verjemi, da sem dobesedno stekel tja.

Slovenija je v očeh glasbene industrije majhen, skorajda nepomemben trg. Kako se torej postaviti v vrsto?

Intervju običajno potrdi menedžer. Včasih sem vedno imel pripravljen nekakšen obrazec, za koga pišem, koliko ima medij naklade, kakšna bo oblika intervjuja …, vse to sem poslal na ogled in si na ta način začel ustvarjati svojo identiteto. Danes tega ne potrebujem več, saj je koncertna scena dovolj povezana med seboj, da vedo zame. Zdaj je tu še knjiga, ki bo zagotovo najboljša »vizitka«.

Kdaj v karieri si se začel ravnati po dokaj samozavestni maksimi, da intervjuja ne dobiš, intervju vzameš?

Predvsem gre za to, kako pristopiti k intervjuju. Ne smeš biti ponižen, takoj moraš zgraditi enakovreden odnos, naj bo to zvezda ranga Micka Jaggerja ali pa Wolfganga Amadeusa Mozarta, če malo pretiravam. (smeh) Nihče ni vrednejši od tebe. Tako sem Rottna poslal tja, kamor je on mene; zagotovo si me je zapomnil in me zato na neki način tudi spoštuje.

Je pa res, da je z leti tudi pri meni vedno bolj prišlo v ospredje, da je vsak pomembnejši intervju zame majhno zmagoslavje. Z njimi sem si sproti uresničeval del svojih sanj. V osemdesetih letih sem bil že vesel, če sem na koncertu stal blizu odra, zdaj sem z nekaterimi ljudmi v svetu pop rock glasbe tudi v osebnih kontaktih.

V knjigi je objavljenih okrog šestdeset intervjujev, kar je le slaba desetina vseh, ki si jih opravil v približno četrt stoletja. Kako je nastal izbor?

Izbor je večinoma opravil založnik Žiga Valetič. On me je tudi povabil k sodelovanju in prepričal v izdajo knjige. V njej so tako le intervjuji s tujimi glasbeniki, nam najbližji je legenda hraške skupine Majke Goran Bare, žal pa marsikdo, ki bi ga sam zagotovo uvrstil, manjka – na primer Marc Almond, Buzzocks, Skunk Anansie, Anna Calvi, Tanita Tikaram, Mudhoney, Johnny Winter pa tudi naši Res Nullius. Še več je seveda tistih, ki so na pravem mestu in so si zaslužili urednikov izbor. Žiga me je prepoznal v podnaslovu: Samotni lov na pionirje in inovatorje pop-rocka. To še kako drži.

Komu v branje namenjaš Zaodrje?

Težko vprašanje. Všeč mi je, da so nekateri ljudje iz stroke, ki jih tudi sicer zelo cenim, za intervjuje rekli, da so izjemno branje, pri čemer ne gre toliko za imena in naslove, ampak za zgodbe iz zaodrja, ki na neki način razkrivajo tudi delovanje orjaškega stroja industrije pop rocka.

Kot mulci smo si mogoče ustvarjali mite o ljudeh iz tega sveta, navsezadnje pa tudi oni samo opravljajo svoj posel in gredo lahko s teboj na pivo. Mislim, da v teh intervjujih bralec lahko dobi drugačen vpogled v svet, za katerega je doslej menil, da ga sicer pozna.

Ne bom vprašal, kaj sicer poslušaš, saj vem, da delo glasbenega novinarja od tebe zahteva spremljanje raznovrstne glasbe ...

Po duši sem panker. Sicer pa imam zelo profesionalen odnos do glasbe. Najpomembnejši dogodek v moji karieri glasbenega novinarja je bil, da sem se znebil predsodkov do glasbe, ki je sicer ne poslušam.

Seveda pri treh letih nisem poslušal Mozarta, ampak sem generaciji primerno začel z Boney M, Abbo in Balaševićem. Danes se lahko odpravim z veselice na pank festival in s tem nimam nobenih težav več.

Letošnje koncertno leto je zaradi pandemije precej klavrno, tako rekoč vsi večji koncerti so odpovedani in prestavljeni v negotovo prihodnost. Kaj torej ta čas počne Gregor Bauman?

Upam še na november in kakšen koncert v Manchestru, recimo z aprila prestavljen koncert Blondie, v načrtu sem imel The Stranglers, a kot kaže, letos ne bo nič. Sicer sem v času karantene naredil nekaj, česar si nisem nikoli predstavljal, namreč recenzijo spletnega koncerta. Ob tem me je spremljal velik osebni odpor, saj je zame koncert vendarle izkušnja v živo. Te ne more ponuditi noben splet ali koncertni posnetek.

Hodim na butične koncerte po Ljubljani, hkrati pa mi letošnja »suša« kar ustreza. Hudo mi je zaradi organizatorjev in ljudi, ki ne morejo na koncerte, sam pa sem se v teh dneh malo spočil, saj sem zadnjih dvajset let na poletna koncertna prizorišča prepotoval na tisoče kilometrov. Poleg službe zadnje čase torej malo gledam v zrak in poslušam plošče. (smeh)