Karantena. Rim.

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 16. avgust 2020 / 10:11

»Od 9. marca do danes sem objel eno samo osebo, rokoval se nisem z nikomer. V državi okoli mene se je medtem z novim koronavirusom okužilo 233.019 ljudi, 33.415 jih je umrlo. Nedelja je, binkošti. Papež je prejle priporočil vernikom (pa tudi vsem ostalim), naj bodo ljudje njihova prva skrb, saj da so pomembnejši od ekonomije. Yuval Harari bi rekel, da je v resnici pomembno samo to, kar je živo, živo pa je tisto, kar lahko trpi. Meni se zdi, da je svet razpet med dve sili: ena je naravni zakon, po katerem zmaguje močnejši, druga je etični zakon humanizma, po katerem je človeštvo močno toliko, kolikor je močan njegov najšibkejši člen. Prvi zakon zapoveduje tekmovalnost in zmago močnejšega, da se tako ohranja in množi najbolj zdrav, najsposobnejši in najiznajdljivejši del naše vrste; drugi zakon zapoveduje pomoč šibkemu, sočutje, enakopravnost, nikogar ne pusti za sabo. Vsa naša zgodovina je razpeta med ti dve sili. Verjamem, da smo s prvim zakonom rojeni tako močni kot šibki. Drugi zakon je stvar vzgoje, izobrazbe, izdelane čustvene inteligence. Vrednota premoči močnejšega nam je dana sama po sebi, vrednota enakih možnosti je nekaj, kar od nas zahteva duhovni in razumski napor. V obdobjih globokih travm in nesreč naraste število tistih, ki brez pomoči ne preživijo, hkrati pa te travme močno razburkajo naše notranje dogajanje. Velikokrat spodbudijo pripadnost skupnosti in ošibijo gon po premoči. Ampak to je teorija: bo skupnost zaradi nesreče, ki jo doživljamo, res postala boljša? Ne vem, travme še ni konec. Upam pa, da ne bo obveljala tista izpred nekaj tednov, izpod peresa francoskega pisatelja Michela Houellebecqa, ki je zapisal, da se bomo zanesljivo vrnili v normalnost, kot smo jo poznali, samo da bo slabša. Ampak to je samo moje upanje. Vsekakor bom jutri kupil vozovnico za Slovenijo. Za predah. Kadar ljudje umirajo, je največ vredno, če živimo naprej, še zanje.« (str. 138–139)

Avtorja te knjige poznamo tako rekoč vsi, že kaka štiri leta poroča iz Rima za RTV Slovenija. V tem času je bil na vseh nevralgičnih krajih v Italiji in njeni bližini: v Nici, kjer je moril islamski terorist, v Genovi, kjer se je zrušil avtocestni viadukt, v osrednji Italiji (Amatrice), ki so jo razdejali potresi, na humanitarni ladji Aquarius, ki je reševala begunce iz sredozemskih voda … Ne nazadnje v Italiji, ki jo je najbolj od večjih evropskih držav prizadel novi koronavirus. Zapisi v tej knjigi, ki so posrečena zmes dnevnikov, esejev in potopisov, nam omogočajo vpogled v anatomijo njegovega delovanja.