Odgovor je bil v Svetem pismu

Anže Cunk z Mlake v Župniji Kokrica je dolgo tehtal, ali je duhovnik pravi poklic zanj ali ni. Odgovor je našel v Svetem pismu.

Mlaka pri Kranju – Po torkovi jutranji maši v župnijski cerkvi na Kokrici sva z novomašnikom Anžetom Cunkom klepetala na njegovem domu na Mlaki. Do 1. avgusta bo tu še doma, potem pa bo odšel za kaplana v Župnijo Žiri. Pravi, da je bila taka Gospodova volja in da žirovska župnija zanj ni neznanka, saj sta se s tamkajšnjim župnikom Andrejem Jemcem spoznala, kot je bil ta še župnik v Besnici. Ko bo prišel »v Žir«, bo začel spoznavati tudi tamkajšnje ljudi, česar se še posebej veseli.

Novomašnika Anžeta, ki ga Mlačani in Kokričani poznajo tudi kot pevca in igralca ter voditelja številnih prireditev, sem najprej vprašal po spominih na duhovniško posvečenje 29. junija v ljubljanski stolnici in na novo mašo v nedeljo, 5. julija, na Kokrici.

»Čeprav so mi rekli, da se moram pred posvetitvijo zaradi napornega prihajajočega dne dobro spočiti, zaradi vznemirjenosti in velikega pričakovanja nisem imel mirnega spanca. Posvetitev sem doživljal kot trenutek milosti, še posebej, ko je okrog 100 duhovnikov polagalo roke na mojo glavo, ko sem spoznal, da je odslej duhovniški poklic moja realnost in ko smo novomašniki skupaj z nadškofom stopili pred oltar in prvič maševali. Za novo mašo v domači župniji smo bili zaradi koronavirusa v negotovosti. Čeprav smo bili zaradi varnostnih navodil zdravstvene stroke in občine nekoliko omejeni, je bila nedelja moje nove maše res praznik župnije. Prišlo je veliko ljudi, ki jih je nagradilo še toplo, sončno vreme. Slovesno, na trenutke tudi ganljivo, je bilo že v soboto zvečer pri nas doma, ko so se od mene poslovili mami v imenu domačih, vaščani, prijatelji in skupina Pot iz Tenetiš. Pri večerni maši v kokrški župnijski cerkvi, ki jo je daroval župnik Jože Klun, pa sem blagoslovil svoj kelih in mašni plašč,« je povedal. Za začetek duhovniške poti sta mu čestitala tudi župan občine Kranj Matjaž Rakovec in minister za obrambo Matej Tonin. Iskrena hvala

Pri novomašniku je običaj, da mu mašni plašč, kelih, pateno, to je pladenj, na katerega duhovnik med evharistijo položi hostijo, in križ podarijo svojci. Anžetu je plašč podaril Župnijski pastoralni svet Kokrica, kelih starša Vilma in Jože, pateno njegov vzornik in sokrajan dr. Mitja Leskovar, škof in nuncij v Iraku, križ pa sestra Neja. Križ je Neji zapustila sestra prvega kokriškega župnika Ladislava Kovačiča in poskrbela, da še naprej ostaja v duhovniških rokah.

Zakaj se je novomašnik Anže, ki je končal Gimnazijo v Kranju in je eno leto študiral pravo, vpisal na Teološko fakulteto in izbral duhovniški poklic? Takole pravi: »Že v mladosti sem imel srčno željo postati duhovnik, vendar sem se otepal odločitve in tehtal med duhovniškim poklicem in družino. Gospoda sem prosil za znamenje in ta mi ga je dal na preprost in prepričljiv način. Nekega večera sem odprl Sveto pismo na strani, na kateri je pisalo Ti si duhovnik za večno! Takrat se sicer še nisem odločil, ampak šele po končani Teološki fakulteti. Po cerkvenih zakonih sem moral pred posvetitvijo za štiri leta v semenišče, da sem se osebnostno oblikoval in navadil na duhovniški način življenja. Ker mi ni bilo treba na predavanja, sem prosti čas izkoristil za pisanje doktorske disertacije na temo Teorija o lepoti bogoslužja.«

Čeprav mu bo duhovniški poklic vzel veliko časa, bo novomašnik Anže poskušal ostati zvest svojim konjičkom, še posebej odru, petju in igranju. »Ker imam res rad igro, bom zanjo navduševal tudi otroke. Na oder bomo postavili kakšno predstavo, Oratorij, morda Pasijon …«